Zadnji dnevi minevajo v napenjanju mišic med politiko Slovenije in Hrvaške. Kot nekakšen namizni tenis. Vsaka akcija doseže reakcijo, grožnje z referendumom nas postavljajo tja, kjer ne želimo biti. Zdi se mi, se ta zgodba tako ne more in ne sme končati. Slovenci in Hrvati smo tradicionalno povezani. Oboji imamo enake vrednote, v zgodovini smo si v časih stiske vedno pomagali. Zato bi morali vse morebitne spore reševati v luči dobrososedskih odnosov. Mislim, da je do zdaj že vsem postalo jasno, da iz te godlje, na tak način kot se kuha, ne moremo priti vsi siti. Rešitev kakršna koli že bo, ne bo ne v našo, niti v Hrvaško korist. Vsak se bo moral umakniti korak nazaj in sprejeti kompromis. In ta ne bo po godu nobenemu…

V času, ko meje padajo, ko spoznavamo kako elegantno je po Evropi potovati brez potnih dokumentov, plačevati z enakim denarjem, je na tak način, razpravljati o meji, nesmiselno. Politika mora delovati v korist ljudi, jim olajšati življenje, ne pa sejati zdrahe in slabo voljo. Zato podpiram vsako idejo, ki bo vprašanje meje (ki bi moralo biti rešeno že davno), rešila na miroljuben način. Pred časom, se spominjam pobude, da bi se v reševanje tega problema vključila vatikanska diplomacija. Ampak zaradi predsodkov je pobuda propadla še preden je bila dobro izgovorjena, pa čeprav jo je izrekel sicer liberalni diplomat (Kunič).