Včasih me kdo vpraša, koliko časa delam eno sliko. Kot bi bila, morda za ceno slike, pomembna količina porabljenega časa. Takrat navadno odgovorim, da slika nastaja sorazmerno dolgo. Najprej ustvarjalni proces sicer hitro steče, slika je skicirana, barve so položene, določeni detajli obdelani… potem pa slika čaka. Lahko mesec, lahko pol leta, lahko leto, da je dokončana. Takrat ji navadno ne manjka več veliko, le nekaj zaključnih potez. Lahko pa tudi za vedno izgine iz obličja zemlje.

Danes sem v ateljeju opravil tisti slajši del slikanja. Dokončal, ali bolje dopolnil sem štiri slike, ki so na to čakale že nekaj časa. Ena že od leta 2004. Zanimivo, da so bile to vse slike na leseni podlagi. Tri celo še iz cikla slikovnih ploskev, ki sem jih potegnil bodisi iz morja ali mi jih je iz starega hleva Matkove kmetije nad Jezerskim, prinesel kolega slikar Janez Medvešek.

Vesel sem bil predvsem tega, da mi je ateljejsko delo »steklo«. Slikarji imamo namreč problem, da pridemo do neke točke, ko je treba sliko nujno pustiti, da odživi dobo inkubacije, ko se na njej, navidezno nič ne dogaja. V slikarjevi notranjosti pa se, sicer na nezavedni ravni, veliko dogaja, meša se, kombinira, išče najboljša rešitev… Če slikarju uspe ta ritem sprejeti in naslednjič nadaljevati, kjer je ostal, je že na dobri poti. Pot pa, vsaj navidezno, vedno vodi naprej (čeprav včasih hodiš v krogu…), ampak o tem kdaj drugič!