Ljubljana je v teh dneh v znamenju tekačev. Naši mladi upi so se danes bolj ali manj zares merili. Niso važni rezultati, več šteje duh, navdušenje in navijači ob poti, ki spodbujajo, navijajo, skandirajo… Mi smo kolektivno navijali za našega osnovnošolca na promocijskem teku, jutri pa tečeta starejša na 10 km. Vsa navdušena sta dvignila svoji štartni številki. Jutri bo še en lep dan za tek.

Takole so izgledali mladi tekači s svojima učiteljema športne vzgoje.

Otroci so naša sreča, darovi, ki razsvetlijo življenje. Nek prijatelj pravi, da je vsak otrok pravzaprav Bogdan in Božidar. Namreč od Boga dan in Božji dar. In če je otrok dan in dar, potem Bog tudi skrbi zanj. Seveda s pomočjo staršev. Nikjer ne piše, da mora otrok vse imeti, da mu moramo vse omogočiti. Še zdaleč ne. Največ kar mu lahko damo je življenje in zatem toplo gnezdo, kjer odrašča in se pripravlja na samostojnost.

Tale uvod sem zapisal zato, ker so se v Španiji nekateri ljudje postavili v vlogo Boga. Sami so presojali kaj je prav in kaj ne, kdo je primeren, da ima otroke in kdo ne… Otroke so potem nekomu odvzeli in drugemu prodali. Si je mogoče zamisliti kakšno večjo krutost, kakšen večji greh? O grehu govorim, ker so bili pri tem početju poleg zdravnikov navzoči tudi tisti, ki so se Bogu v polnosti posvetili. Torej redovnice in duhovniki.
Težko sodim kaj jih je pri tem vodilo, nikakor pa ne morem skriti svoje zgroženosti. V čigavem imenu so delovali? V Božjem? Zelo dvomim. In če pomislim, da se je to dogajalo še v osemdesetih letih, v večinsko katoliški deželi, je moja osuplost še toliko večja. Ukradeni otroci so danes stari nad trideset let in se jim je svet postavil na glavo. Niso tisti za katere so se imeli. Njihova osebna zgodovina je za vedno spremenjena. Odrezali so jih od lastnih korenin. In tisto kar boli najbolj, ne krivi in ne dolžni so bili kot figure na šahovnici, ponižani na reven mesa, majhne orehove lupine pahnjene v ocean človeške zlobe… Ne rečem, da jih v »novih« družinah niso lepo sprejeli, da jim niso nudili vsega, a to vendarle ne odtehta prej naštetega.
Zgodilo se je daleč od nas, a njihov slab sad bo pljusknil tudi k nam. Žal.

Morje in lepo vreme sta nas zvabila iz mesta. Zunaj 27 stopinj, morje 23 stopinj… Nič čudnega bi ne bilo, če ne bi bil že drugi oktober. Ljudi na plažah je bilo kar nekaj, večina je pospravljala stvari v prikolicah, kar pomeni, da gre očitno sezona res h koncu.
Nismo se dali motiti. Zavzeli smo delček plaže, plavali in se igrali, nato se pretegovali, metali kamne v vodo, iskali polžke, tekali po plaži in se nato vzpenjali po igralih med borovci… Kot da je še vedno poletje in mi imamo dopust. Zdaj sedim še vedno slan in v mislih slišim plivkanje morja. Modrino neba in zvok borovcev, ki jih češe veter. Odličen občutek je, ker smo v mavrico zavili še en dan, ker smo takorekoč podaljšali dneve, ki bi jih sicer lahko imela tudi mokra jesen.
Celo življenje gre v en tak lep dan. Z vsemi dodatki. S smehom, dobro voljo, škropljenjem z vodo ob obali, pa tudi s kričanjem v avtu in polivanjem pijače v njem. Ena taka nedelja lahko prelepi obliž čez kakšno življenjsko rano, da se ta lažje zazdravi. Taka medicina tudi nima stranskih učinkov (rezen dobrih) in za spremembo zdravi vzroke in ne posledic…

Žiujo! Rada bi te vprašala,za mallo pomoči. Z 8-mi razredi smo šlli na Avstrijsko Koroško na Ekskurzijo. Dobili smo seminarsko nalogo, v katero moramo vključiti tudi pregovor: v tujini je človeku najljubša domovina. Prosim vas,če mi pomagate,kaj naj napišem.
p.s. ta pregovor moramo utemeljiti, zakaj tako misliš.
Nallepša hwala za pomoč, Tina

To pismo sem dobil danes preko blogovskega sporočilnega sistema. Pa naj mi bo izhodišče za ta zapis.

Draga Tina!
Presenečen sem bil nad Tvojo pošto. Presenečen iz več vidikov. Ne vem, kako si izvedela zame, še manj, kako si dobila občutek, da sem prvi človek za tako pismo. Pri nas doma otroci namreč sami delajo domače in seminarske naloge. Če rabijo pomoč, se pač pogovorimo, povemo, kje lahko najdejo podatke in nato skupaj pregledamo, če je vse v redu.
Tvoje pismo je, blagorečeno, nenavadno. V petih vrticah težko najdeš toliko slovničnih napak. Ugibam, da si pismo pisala v naglici. Zakaj? Upam, da ni kaj narobe. Morda si le poskusila z več naslovi, da vidiš, če bo kaj odmeva? Ne vem, ugibam…
Starejšega gospoda, težko prvič nagovarjaš z »Žiujo!« in ga potem del časa tikaš in nato vikaš. Verjetno se je taka navada že zelo zalezla v Tvojo generacijo. Žal brez potrebe.
Ali ne bi bilo najbolj logično, da povprašaš kakšno izmed sošolk in potem svoje starše? Rek: »V tujini je najljubša domovina,« nikakor ni tako enigmatičen, da ti ne bi uspelo najti odgovora. Ti pa sprašujejš popolnega tujca preko spleta. Ali lažje komuniciraš preko računalnika, kot osebno? Si danes le slabe volje in ne govoriš z najbližjimi, ne pokličeš svoje najboljše prijateljice? Priporočil bi ti, da se temu čimprej odrečeš. Le pravi polnokrvni odnosi z ljudmi iz mesa in kosti so tisti, ki dajejo življenju luč. Da, Luč! V nasprotnem primeru Ti lahko resnično življenje postane tujina in Ti tujka v njem… Kot bi se znašla sredi okolja, kjer nihče ne govori Tvojega jezika, kjer ne poznaš pokrajine in običajev, kjer Te ljudje na sprejmejo, ker nisi njihova. Takrat spoznaš vrednost in ljubost domovine, svojih ljudi, tistih, ki so Tvoja domovina.
Tina!
Zahvaljuješ se mi za pomoč, kar pomeni, da Ti vljudnost ni povsem tuja. Morda bi na tem področju naredila še kak korak. Prepričan sem, da bi potem Tvoja vprašanja redko ostala brez odgovorov.
Te pozdravljam
JB

Jesen je danes vstopila skozi velika vrata. Če je bilo včeraj še poletje s temperaturami blizu 30 in so se ljudje še kopali v morju in jezerih, pa je danes povsem drugače, sivo deževno in sorazmerno mrzlo vreme. V Avstriji je padel celo sneg. Sprememba je bila res očitna.
Da pa je jesen prišla pravzaprav že pred dnevi, nam govori narava. Letos so vinogradniki potrgali grozdje kake tri tedne prej kot običajno. Tako že lahko okušamo prvi mošt. Kjer pa je mošt je tudi kostanj. In glej ga zlomka, res je že kostanj. Ta konec tedna smo ga nabrali ravno toliko, da smo ga s prijatelji imeli za prijetno popoldne. Naj povem, da je kostanj primerno debel, da se mu dolgotrajna suša ne pozna prav dosti, razen v tem, da je prej dozorel.
Zdaj pa se mi zastavlja le še eno vprašanje. Če sta mošt in kostanj prišla vsaj 14 dni prej kot običajno, kako bomo prepričali svetega Martina, da bo prej naredil iz mošta vino?
Seveda vprašanje ni docela resno, nas pa opozarja, da se v narava počasi poslavlja in odhaja proti zimskemu spanju. Dan se je pošteno skrajšal in okoli polosme zvečer je že tema. Tema in nizke temperature pa nas spet spomnijo na vonj kostanja, ki bo počasi naznanil obdobje zaznamovano z dolgimi rokavi in toplejšo obleko...