Otroci so naša sreča, darovi, ki razsvetlijo življenje. Nek prijatelj pravi, da je vsak otrok pravzaprav Bogdan in Božidar. Namreč od Boga dan in Božji dar. In če je otrok dan in dar, potem Bog tudi skrbi zanj. Seveda s pomočjo staršev. Nikjer ne piše, da mora otrok vse imeti, da mu moramo vse omogočiti. Še zdaleč ne. Največ kar mu lahko damo je življenje in zatem toplo gnezdo, kjer odrašča in se pripravlja na samostojnost.

Tale uvod sem zapisal zato, ker so se v Španiji nekateri ljudje postavili v vlogo Boga. Sami so presojali kaj je prav in kaj ne, kdo je primeren, da ima otroke in kdo ne… Otroke so potem nekomu odvzeli in drugemu prodali. Si je mogoče zamisliti kakšno večjo krutost, kakšen večji greh? O grehu govorim, ker so bili pri tem početju poleg zdravnikov navzoči tudi tisti, ki so se Bogu v polnosti posvetili. Torej redovnice in duhovniki.
Težko sodim kaj jih je pri tem vodilo, nikakor pa ne morem skriti svoje zgroženosti. V čigavem imenu so delovali? V Božjem? Zelo dvomim. In če pomislim, da se je to dogajalo še v osemdesetih letih, v večinsko katoliški deželi, je moja osuplost še toliko večja. Ukradeni otroci so danes stari nad trideset let in se jim je svet postavil na glavo. Niso tisti za katere so se imeli. Njihova osebna zgodovina je za vedno spremenjena. Odrezali so jih od lastnih korenin. In tisto kar boli najbolj, ne krivi in ne dolžni so bili kot figure na šahovnici, ponižani na reven mesa, majhne orehove lupine pahnjene v ocean človeške zlobe… Ne rečem, da jih v »novih« družinah niso lepo sprejeli, da jim niso nudili vsega, a to vendarle ne odtehta prej naštetega.
Zgodilo se je daleč od nas, a njihov slab sad bo pljusknil tudi k nam. Žal.