Prav danes je kolega odšel na morje, drugi pa se je včeraj vrnil s polnim košem lepih vtisov in spominov. Prav prijetno smo kramljali in poslušali še čisto morske prigode. Kljub temu, da se september nezadržno bliža je poletje še tu!
Res je, še je tu, morje je še toplo, ceste polne tujih prikoličarjev, plaže natrpane s turisti, le meni nagaja spomin. Nikakor se namreč ne morem spomniti, kje so že tisti morski dnevi... Kot da so že celo večnost za mano, pa čeprav je od dopustniških dni minilo šele dobre tri tedne. Toliko stvari se je že zgodilo vmes, da se je dopust enostavno odmaknil. Kot da je bil že davno. Še dobro, da so tu fotografije, ki nostalgično obujajo spomine. S pogledom pobožam sliko, ki sem jo zabeležil in postane mi toplo. Neka posebna milina se razlije po telesu.
Tudi spomin je treba negovati. V nasprotnem primeru se odrečemo lastni preteklosti. Jaz pa imam tako rad dneve, ki so zapisani v duši (kot bi rekel moj prijatelj Janez Medvešek)!
Kategorija: "splošno"
Tole sem prejel že davno. Nagovarja tudi danes, še sploh tiste, ki ves čas hitijo...
"Videl je veliko množico,
zasmilila se mu je ter ji je govoril o neustavljivi Božji ljubezni.
Ko se je zvečerilo, so mu njegovi učenci dejali:
Gospod, odslovi vendar ljudstvo, pozno je že, tudi časa nimajo več.
Ponudite jim ga vi, je rekel, dajte jim nekaj svojega časa!
Saj ga tudi sami nimamo, so odvrnili, kako pa naj tako malo časa,
kolikor ga imamo, razdelimo toliko ljudem?
Vendar je bil med njimi nekdo, ki je imel na voljo pet prostih terminov,
za vsak primer, zraven tega pa še dvakrat po četrt ure.
Jezus se je nasmehnil in vzel teh pet terminov in tistih dvakrat po četrt ure v svoje roke.
Ozrl se je k nebu, se zahvalil, blagoslovil in dal svojim učencem,
naj ta dragoceni čas razdelijo množici.
In glej: ta pičli čas je zadoščal vsem.
Ob koncu je ostalo še dvanajst dni od tistega malo časa.
Pripovedujejo, da so se vsi čudili.
Spoznali so namreč, kako je nemogoče postalo mogoče."
(po Mt 14,13-21)
V Erbergovem paviljonu graščine Dol pri Ljubljani so pred Marijinim praznikom (15.8.) odprli razstavo slik akademskega slikarja in cistercijana p. Gabrijel Humeka (1907-1993). Gre za majhen izbor njegovih del, ki jih je sicer ohranjenih okoli 400.
Ko rečemo duhovnik - slikar, imamo v zavesti predvsem ime Staneta Kregarja, ki je izjemno zaznamoval sodobno slovensko, v zgodovino se je zapisal tudi kot prvi nepredmetni (abstraktni) slikar pri nas. Kregar je bil slikar, ki se je po besedah umetnostnega zgodovinarja in kritika Jureta Mikuža, po vojni, „skoraj edini odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo.“
Gabrijel Humek pa je tako motivno, kot izrazno iz „drugega testa“ kot Kregar. Kontemplativec, ki je večino svojih del ustvaril v tihoti svoje meniške celice, je bil usmerjen v svet, krajino, fantazijske, gledališke scenografije, temačne prostore, kjer prevladujejo dramatične sence. Njegova dela vabijo v svet tišine, meditacije, svetlobe in sence ter skrivnostnega notranjega sveta. Še najlažje bi ga primerjali z italijanskim nadrealistom, ustanoviteljem metafizičnega slikarstva, Giorgiom de Chiricom, čeprav so razlike seveda očitne. Humek je imel od leta 1950, ko je prvič samostojno razstavljal v Ljubljani, še 17 samostojnih razstav.
Njegove slike so večinoma na ogled v Stični, v domu duhovnih vaj in tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem. Prav tam sem se z njegovim delom tudi prvič seznanil. Na voljo je nekaj literature, med drugim knjiga, katalog del, ki je izšel leto po njegovi smrti ob spominski razstavi v Novem Mestu. Nekega širšega javnega priznanja in obeležitve pa Humek žal ni dobil. Prav tako ga ne najdemo v slikarskih antologijskih postavitvah oz monografijah. Škoda.
Bliža se srečanje prijateljev radia Ognjišče, ki bo med 20. in 22. avgustom na Voglu. Ker bom prav takrat na programu v službi, smo se na Vogel odpravili kar danes. Bilo je lepo, nekaj utrinkov pa ponujam v manjši galeriji.
Čudovit pogled na Bohinjsko jezero.
Tihožitje s kravo...
Dramatični oblaki, ki so hoteli zastreti sonce. Pa jim ni uspelo.
Ljudje so za nekaj minut »slave« pripravljeni storiti marsikaj. Kaj so resničnostni šovi, če ne iskanje pozornosti in s tem prepoznavnosti, slave? Zato se v medijih tare ljudi, ki so pripravljeni delati za bagatelno plačilo, nekateri celo zastonj, v zameno zato, da so blizu kamere, fotoaparata, ljudi, ki so »slavni«. Nekoč so za osebe vredne oboževanja veljali ljudje, ki so nekaj znali. Morda so dobro peli ali igrali. To je pravzaprav še vedno najhitrejši način da nekdo pride do svoje zvezde na pločniku slavnih. Danes to ni več potrebno. Posebna znanj niso več potrebna, boljši so naturščiki, ki sem jim ostali posmehujejo.
In kaj z njimi naredijo mediji?
Medijem ti iskalci glorije pridejo prav pač toliko, da objavijo nekaj šokantnega, morda nov obraz, novo bizarnost, neumnost. Táko, da se ljudje zgražajo, o tem govorijo in kupujejo oz berejo njihov medij. Ko pride mlada »starleta« do medija, ga skuša očarati s svojim izgledom, vendar to ni dovolj. Te zgodbe se navadno končajo na naslovnicah pogrošnih revij za naslade polne poglede, večinoma moške publike. Pet minut slave se tukaj potem neslavno, morda celo z malce sramu, konča.
Narava medijev (predvsem rumenih) je taka, da izkoristijo in potem pozabijo. Spomnite se Šerbi. Prežvečijo in izpljunejo, brezkompromisno in brez slabe vesti. Namreč jutri je nov dan in nov dan pričakuje novo zgodbo. Kdo jim jo bo naklonil?