V Erbergovem paviljonu graščine Dol pri Ljubljani so pred Marijinim praznikom (15.8.) odprli razstavo slik akademskega slikarja in cistercijana p. Gabrijel Humeka (1907-1993). Gre za majhen izbor njegovih del, ki jih je sicer ohranjenih okoli 400.
Ko rečemo duhovnik - slikar, imamo v zavesti predvsem ime Staneta Kregarja, ki je izjemno zaznamoval sodobno slovensko, v zgodovino se je zapisal tudi kot prvi nepredmetni (abstraktni) slikar pri nas. Kregar je bil slikar, ki se je po besedah umetnostnega zgodovinarja in kritika Jureta Mikuža, po vojni, „skoraj edini odgovorno in resno ukvarjal s sakralno umetnostjo.“
Gabrijel Humek pa je tako motivno, kot izrazno iz „drugega testa“ kot Kregar. Kontemplativec, ki je večino svojih del ustvaril v tihoti svoje meniške celice, je bil usmerjen v svet, krajino, fantazijske, gledališke scenografije, temačne prostore, kjer prevladujejo dramatične sence. Njegova dela vabijo v svet tišine, meditacije, svetlobe in sence ter skrivnostnega notranjega sveta. Še najlažje bi ga primerjali z italijanskim nadrealistom, ustanoviteljem metafizičnega slikarstva, Giorgiom de Chiricom, čeprav so razlike seveda očitne. Humek je imel od leta 1950, ko je prvič samostojno razstavljal v Ljubljani, še 17 samostojnih razstav.
Njegove slike so večinoma na ogled v Stični, v domu duhovnih vaj in tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem. Prav tam sem se z njegovim delom tudi prvič seznanil. Na voljo je nekaj literature, med drugim knjiga, katalog del, ki je izšel leto po njegovi smrti ob spominski razstavi v Novem Mestu. Nekega širšega javnega priznanja in obeležitve pa Humek žal ni dobil. Prav tako ga ne najdemo v slikarskih antologijskih postavitvah oz monografijah. Škoda.