Matjažev zapis o kolesarjenju do Višarij me je navdušil in tako smo se večji člani družine naložili v avto, na streho avtomobila (hvala Jure!) naložili kolesa in jo mahnili do Mojstrane. Tam smo parkirali in se nato podali po kolesarski poti D-2 do Italije. Samo pohvalim lahko traso, okolico, urejenost poti, ponudbo ob poti in seveda izjemne poglede na gore. Za kakšnega bolj resnega kolesarja, se pot nadaljuje še naprej v Italijo in Avstrijo, vendar pa smo se mi odločili samo za traso do meje in potem za vztrajne še vzpon v Planico. Tudi vožnja v skupini se je kar obnesla. Vozili smo sicer počasi, v tempu najpočasnejšega, ampak tudi tako se klešemo kot družina, da se znamo prilagoditi, razumeti drugega in ga podpirati. Zelo priporočam.

Po trasi stare železnice, pred Gozd Martuljkom.

Pogled proti Planici.

Le še nekaj sto metrov do italijanske meje.