Tole sem prejel že davno. Nagovarja tudi danes, še sploh tiste, ki ves čas hitijo...

"Videl je veliko množico,
zasmilila se mu je ter ji je govoril o neustavljivi Božji ljubezni.
Ko se je zvečerilo, so mu njegovi učenci dejali:
Gospod, odslovi vendar ljudstvo, pozno je že, tudi časa nimajo več.
Ponudite jim ga vi, je rekel, dajte jim nekaj svojega časa!
Saj ga tudi sami nimamo, so odvrnili, kako pa naj tako malo časa,
kolikor ga imamo, razdelimo toliko ljudem?
Vendar je bil med njimi nekdo, ki je imel na voljo pet prostih terminov,
za vsak primer, zraven tega pa še dvakrat po četrt ure.
Jezus se je nasmehnil in vzel teh pet terminov in tistih dvakrat po četrt ure v svoje roke.
Ozrl se je k nebu, se zahvalil, blagoslovil in dal svojim učencem,
naj ta dragoceni čas razdelijo množici.
In glej: ta pičli čas je zadoščal vsem.
Ob koncu je ostalo še dvanajst dni od tistega malo časa.
Pripovedujejo, da so se vsi čudili.
Spoznali so namreč, kako je nemogoče postalo mogoče."
(po Mt 14,13-21)