V zadnji Družini z datumom 7. september, me je zelo nagovoril članek iz priloge Naša družina, ki ga je napisala Natalija Cilenšek in nosi naslov: „Devetletka - napaka desetletja“. V njem avtorica navede kar nekaj tehtnih pomislekov o prenovljeni osnovni šoli.
Naj si dovolim navesti nekaj zanimivejših odlomkov:
- Slovenska devetletka je šla z roko v roki z: vzgojno modno muho permisije, s številnimi razpadi družin, porastom enostarševskih družin, podaljševanjem službenega časa, z nenormalnim elektroniziranjem vseh življenjsko pomembnih področij in s kritično odsotnostjo ulice, igrišča, kot pojma otroške enajste šole. Prištejmo še poplavo hudo strokovnih strokovnjakov, ki v življenju niso naštudirali nič drugega, kot to, kako študirati druge.
- In potem vprašanje zakaj: KER JE DOBRO ZA OTROKA. To je prvi in najmočnejši slogan, pred katerim vsi trepetamo, zato se za vogalom skriva nov, nič manj pomemben: ČE GRE KAJ NAROBE, STARŠI, ZAMISLITE SE! Če v šoli ne gre, je doma nekaj hudo narobe ipd.
- Spomnim se let, pravi avtorica, ko sem dobila občutek, da jim je v šoli postalo dolgčas, ker se jim je zdelo hudo nujo klicati starše v šolo popoldne, prirejati predavanja – skratka: šolniki so kar naenkrat prevzeli vlogo farškega župnika in razložili mamam, kako slabo na otroka vpliva mama, ki se dere, kadi, ne preverja otrokovih nalog, oče, ki kot zaslužkar prebije premalo časa doma… Smo se šli idealne mame, ate, optimalne, sodobne programe, načrte, učiteljice so tekale po seminarjih, da so se znova naučile naučiti otroka sešteti 3 + 1 = 4 in, kar je že bolj zapleteno: to primerno oceniti. Namesto odlično (5), pozna, obvlada, brez napak sešteva.
- Otroci pa debelo gledajo. Debelo gledajo v debele knjige, za katerimi vsi osramočeni sedijo popoldne doma njihovi starši, ker… se ne spomnijo, kako je to že šlo, in rabijo pol ure, da »pokapirajo«, potem pa sinu napišejo nalogo. Mame hodijo na knjižnični pult nič več po romane Victorie Holt, pač pa iščejo gradivo za nove znanstvene projekte. Osnovnošolske, se razume. Debelo gledajo, kako starši grdo govorijo čez učitelje in učitelji prav tako čez starše, debelo gledajo, ko lahko nasilni učenci in nasilni starši jahajo šolsko demokracijo, kakor se jim zljubi, žrtve pa ostajajo bolj žrtve kot pred desetimi leti.
Celoten sestavek si lahko preberete tukaj, da ne bom vsega dobesedno navajal.
Pravzaprav me je zelo začudilo, kako to, da nisem zasledil nobenih odzivov na to zanimivo razmišljanje. Spomnilo me je na eksperimente, ki so jih znanstveniki nekoč pazljivo delali v laboratorijih, potem na ozki, izbrani skupini in če so bili rezultati dobri, se je eksperiment pretočil v življenje. Če ni bil, škode pač ni bilo velike, saj je bila poizkusu izpostavljena samo majhna skupina. Pri devetletki (in še kakšni šolski reformi) pa se zdi, da nam je poskus ušel iz rok. Rezultati so vprašljivi. Če bi šlo za krompir, bi še šlo, saj bi drugo leto lahko posadili drugo sorto. Tu pa gre za naše otroke! Za naše otroke in njihovo prihodnost, če sem bolj natančen. Ali ni trpko spoznanje, da lahko zavožena šolska reforma, povzroči neslutene posledice tako na otrocih, kot tudi starših? Ali niso naši otroci najvrednejše kar imamo? Kako to, da se z njihovo šolo tako igramo?

Zgodaj zjutraj smo jo mahnili na pot. Od Brezij do Višarij. Premerili smo slabih 80 kilometrov. Tale zapis nastaja že pozno zvečer in odločil sem se, da bom nanizal nekatere fotografije in jih na kratko pokomentiral, da boste dobili še en vtis, vtis iz ozadja.

Zjutraj ob 5.40 sva se z Juretom Seškom oglasila v radijskem studiu, kjer naju je malo izprašala jutranja voditeljica Mateja Feltrin Novljan. Beseda se je dotikala tudi vremena, ki je takrat že kazalo svojo mokro podobo. Mateja nama je priporočila dolge spodnjice, po možnost pletene, zaradi mraza in vlage. Nasvet sva dobrohotno sprejela…

Na Brezjah smo imeli ob 6.30 sv. mašo, ki jo je daroval naš glavni urednik Franci Trstenjak. Na tej sliki smo še vsi nasmejani, dobre volje (no, to smo ostali pravzaprav vso pot) in suhi (to pa se je prav kmalu spremenilo). Takoj ko smo stopili iz cerkve se je dež ulil. Potem nas je pralo do Lesc in dež se je nekaj unesel šele v Breznici. Na križišču pred Lescami smo srečali policista, ki nas je malo zaskrbljeno povprašal, kam »rinemo« v tem vremenu. Ko je izvedel, da na Višarje, si je verjetno mislil marsikaj, rekel pa je le »Srečno pot!«

Prvovrstno presenečenje nam je pripravil naš nekdanji tehnik Marko Vrbnjak, ki smo ga srečali na kolesarski poti D-2 malo po Mojstrani. Z družino je na dopustu v Kranjski Gori. Najprej smo malo obujali spomini, potem pa smo ga povabili naj nadaljuje pot z nami proti Višarjam, čeprav je bil najprej namenjen proti dolini Vrat, se pravi v nasprotno smer. In Marko je vabilo sprejel. Med potjo smo obujali spomine na prva leta radia. Marko je kmalu ugotovil, da se neke stvari ne spreminjajo, še sploh potem, ko so nas ob poti srečali PRO-jevci in nas okrepili s toplo besedo, čajem in šilcem krepkega.

S fotografiranjem je bilo tokrat križ, saj je ves čas kapljalo. Kako pa je z aparati in vlago pa tako veste. Sonce je le tako za vzorec posvetilo izza oblakov in tako so fotografije večinoma sive. Kljub vsemu mi je uspelo najti nekaj zanimivih motivov. Naslednji fotografiji sta nastali iz kolesa. Zanimivost je ta, da sta v sredini ostri ob robovih pa ljubko »razmazani«, kar daje vtis hitrosti in dinamike. Res smo kar pošteno napenjali pedala in vse skupaj kolesarili dobre štiri ure (postankov seveda ne štejem).

Da je res ves čas malo deževalo, prikazuje ta posnetek na katerem je Matjaž Merljak pred zgornjim Belopeškim jezerom. Na gladini lepo vidite kako je »dežilo«. Aha še to, do Belopeških jezer smo se odpravili za »bonus«. To pomeni, da smo za tri kilometre skrenili iz zastavljene poti in si jih ogledali. Manjkalo je nekaj sonca, da bi zasijala v pravem sijaju, sicer pa smo videli kristalno čisto vodo v naravnem, gozdnem ambientu pod Mangartom.

In potem so se končno pred nami pokazale stavbe na čelu s cerkvijo na Višarjah. Po celodnevnem potovanju smo jih bili izjemno veseli. V Žabnicah so nas pričakale Mariborske šolske sestre z dobro večerjo, zakurjeno pečjo in dobro voljo. Zvečer je bila v župnijski cerkvi še prava revija pevskih zborov in glasbenih sestavov iz Žabnic, Ukev in Zilje na Koroškem. Vsega skupaj je bilo skoraj za več kot lahko gre v en dan. Zato se nam bo počitek kar prilegel, kajti jutri bo spet nov dan. Se beremo!

Zadnje tri točke slovenske planinske transverzale so ob obali. Mi smo se na pot odpravili od zadaj in šli po žig v bar Korta, ki je za pošto v Ankaranu. Pred tem je, seveda v dneh ki to dopuščajo, mogoče tudi kopanje. Pot je ves čas markirana, zanimivo pa je, da so markacije na ogradah in drogovih javne razsvetljave. Ankaran ima sicer na žigu zapisano 9 m nadmorske višine.
Tinjan je planota nad Škofijami, ki jo takoj prepoznamo po oddajniku, ki je v bližini cerkve. Od tam je lep pogled na Koper in Trst, na zadnji strani pa na črnokalsko avtocesto in primorsko zaledje. Žig je levo nekaj uličic pred cerkvijo na zidu. Ker poleg ni bilo blazinice, smo imeli kar nekaj težav z odtisom. Znašli smo se z vlažno krpo, ki je dala žigu toliko mokrote, da je bilo za odtis.
Do Socerba smo se potem peljali z avtomobilom, saj nas je čas že malo preganjal. Socerbski grad stoji na izpostavljeni pečini in nudi lep pogled na Trst. Tudi italijanska meja je čisto pod njim. Socerbski grad je bil nekoč avstrijska trdnjava proti Benečanom. Vanj se je moglo priti po dveh dvižnih mostovih. Piše da so se tam večkrat spopadli.
Tukaj nas je najbolj presenetilo, da je bil grad zaprt. Piše, da je odprt dnevno od 18. ure naprej, kar pa je za turiste, ki so prišli uživat v razgledu in pogledat tamkajšnjo »sveto jamo«, seveda odločno prepozno. Tako tudi žiga nismo dobili, ga pa imajo tudi v gostilni v Ospu.

Lep pogled iz Tinjanskega hriba na Koper.

Markacija, ki usmerja k žigu na Tinjanu.

Pogled iz Tinjana na Trst.

Socerbski grad in v ozadju Trst.

Pogled od grada proti Tinjanu, kjer se na vrhu vidi oddajnik.

Prihodnji teden se, podobno kot lani, spet odpravljamo na kolesarjenje. Lani smo kolesarili po Slomškovi poti od Ponikve do Št. Andraža in naslednji dan od tam do Maribora. Letos pa se ob Malem Šmarnu odpravljamo na Višarje. Začeli bomo v torek 7. septembra zjutraj na Brezjah odkoder se bomo preko Breznice in Dovjega odpeljali do Kranjske gore in nato do Trbiža. Zvečer naj bi izpod Višarij pripravili tudi oddajo »Juretov večer« v živo.
Poti je le za kakih 70 km, pa še ta ni posebno zahtevna, tako da se obeta prijetno romanje. Vseskozi se bomo oglašali tudi v radijski program. Naslednji dan se bomo peš povzpeli na Višarje in od tam prenašali praznično sv. mašo. Kot lani bom tudi tokrat vzel s seboj fotoaparat, da bo vse dokumentirano in tudi sprotno na spletu. Tiste, ki imate čas in voljo pa vabim tudi, da se nam pridružite. Saj veste, več kot nas bo, lepše bo.

In še fotografija dela ekipe od lani: (od leve) Blaž Lesnik, Urša Sešek, Urška (tedaj še Rutar, danes) Hrast, avtor, Helena Škrlec, Nataša Ličen in Jure Sešek.

Včeraj sem bil na novinarski konferenci v Moderni galeriji, kjer so predstavljali ponovno srečanje skupine OHO tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Ta konec tedna bo tako avantgardno precej zanimiv kajti zastavlja se vprašanje kaj lahko umetniška skupina iz srede šestdesetih let danes še sporoči gledalcu. Pa pravzaprav nisem mislil pisati o Marku Pogačniku, Marjanu Cigliču, Iztoku Geistru, Milenku Matanoviću, Franciju Zagoričniku, Tomažu Brejcu, Davidu Nezu, Tomaž Šalamunu, Alešu Kermaunerju in drugih, ki so sestavljali to umetniško skupino in se leta 1971 samoukinili kot OHO.
Že pred tem sem na Jakopičevem sprehajališču naletel na arhitekturno razstavo „Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo 2007, 2008, 2009“. Nagrada je priznanje arhitektom, ki se z inovativnimi pristopi ukvarjajo z okoljsko problematiko. Na razstavo sem se pripeljal s kolesom in v prvem hipu opazil le del zapisan v angleščini, čeprav sem kasneje ugotovil, da je razstava vseeno dvojezična slovensko - angleška. Razstava je mimogrede odlična, ampak o vsebini kdaj drugič.
Na tiskovni v Moderni galeriji je najprej govoril kustos Igor Španjol, nato kustos Branko Franceschi iz zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, nato še en hrvaški kustos in končno eden od OHO-jevcev David Nez, ki se je po 40 letih spet vrnil v Ljubljano in Zagreb.
Edine slovenske besede v tem času nam je namenil Španjol. Hrvaška gosta sta govorila v hrvaščini, Nez pa v angleščini. Nihče nas ni vprašal, če bi želeli prevod. Vsi vedo, da tukaj vsi govorimo tako hrvaško kot angleško. Dobro! Taki pač smo, hitro preidemo na besednjak soseda.
Vendar pa si ne znam predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi razstavo v Zagrebu, Trstu, Berlinu, Parizu..., poleg domačih opremil še slovenskimi podnapisi. Ne vem, kako bi me gledali, če bi na tiskovni konferenci nacionalnega muzeja za sodobno umetnost v Parizu govoril le v slovenščini? Bi me prevajali? Izgleda kot bi ne živeli v prestolnici samostojne države s svojim knjižnim jezikom, ampak v kakšni izpostavi ameriške ali angleške kolonije. Ali gre zgolj za samoumevnost, ki meji na malomarnost? Ob takih primerih se mi zastavlja vprašanje, ali je neupoštevanje domačega jezika tudi nespoštovanje tukaj živečih, ali na nekem nivoju celo kulturni imperializem!

Milenko Matanović, David Nez in Igor Španjol