Spik ingliž pliz
Včeraj sem bil na novinarski konferenci v Moderni galeriji, kjer so predstavljali ponovno srečanje skupine OHO tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Ta konec tedna bo tako avantgardno precej zanimiv kajti zastavlja se vprašanje kaj lahko umetniška skupina iz srede šestdesetih let danes še sporoči gledalcu. Pa pravzaprav nisem mislil pisati o Marku Pogačniku, Marjanu Cigliču, Iztoku Geistru, Milenku Matanoviću, Franciju Zagoričniku, Tomažu Brejcu, Davidu Nezu, Tomaž Šalamunu, Alešu Kermaunerju in drugih, ki so sestavljali to umetniško skupino in se leta 1971 samoukinili kot OHO.
Že pred tem sem na Jakopičevem sprehajališču naletel na arhitekturno razstavo „Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo 2007, 2008, 2009“. Nagrada je priznanje arhitektom, ki se z inovativnimi pristopi ukvarjajo z okoljsko problematiko. Na razstavo sem se pripeljal s kolesom in v prvem hipu opazil le del zapisan v angleščini, čeprav sem kasneje ugotovil, da je razstava vseeno dvojezična slovensko - angleška. Razstava je mimogrede odlična, ampak o vsebini kdaj drugič.
Na tiskovni v Moderni galeriji je najprej govoril kustos Igor Španjol, nato kustos Branko Franceschi iz zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, nato še en hrvaški kustos in končno eden od OHO-jevcev David Nez, ki se je po 40 letih spet vrnil v Ljubljano in Zagreb.
Edine slovenske besede v tem času nam je namenil Španjol. Hrvaška gosta sta govorila v hrvaščini, Nez pa v angleščini. Nihče nas ni vprašal, če bi želeli prevod. Vsi vedo, da tukaj vsi govorimo tako hrvaško kot angleško. Dobro! Taki pač smo, hitro preidemo na besednjak soseda.
Vendar pa si ne znam predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi razstavo v Zagrebu, Trstu, Berlinu, Parizu..., poleg domačih opremil še slovenskimi podnapisi. Ne vem, kako bi me gledali, če bi na tiskovni konferenci nacionalnega muzeja za sodobno umetnost v Parizu govoril le v slovenščini? Bi me prevajali? Izgleda kot bi ne živeli v prestolnici samostojne države s svojim knjižnim jezikom, ampak v kakšni izpostavi ameriške ali angleške kolonije. Ali gre zgolj za samoumevnost, ki meji na malomarnost? Ob takih primerih se mi zastavlja vprašanje, ali je neupoštevanje domačega jezika tudi nespoštovanje tukaj živečih, ali na nekem nivoju celo kulturni imperializem!
Milenko Matanović, David Nez in Igor Španjol
4 komentarjev
Komentar from: Kozmonavt [Obiskovalec]
"Vsi vedo, da tukaj vsi govorimo tako hrvaško kot angleško. Dobro! Taki pač smo, hitro preidemo na besednjak soseda."
A? Jaz pa raje poslušam ljudi v njihovem jeziku, če jih lahko razumem. Bolje to, kot da udarijo anglo-hrvaščino ali kaj podobnega. Samo to še ne pomeni, da potem tudi govorim po njihovo, če ni treba. Naj se še oni zabavajo.
Komentar from: jozeb [Član]
Od gostov pač nihče ne pričakuje, da se lomijo z jezikom, ki ga ne obvladajo. Od nacionalne institucije pa človek že pričakuje, da nekaj da na svoj jezik in morda poskrbi za prevod.
Sicer pa sem misli Kozmonavt, da se boš bolj postavil na stran samoumevnosti globalne komunikacije. Kaj ne pišeš pesmi tudi v angleščini?
Komentar from: Kozmonavt [Obiskovalec]
Nikoli. Angleščina je grob jezik, primeren kvečjemu za poveljevanje podmornicam.
Form is loading...
Polkolonijalni odnos recimo - in bomo najbližje odnosu tujcev do nas. In večine naših svetovljanov do tujcev.
Mene moti to, da imajo tak odnos naši svetovljani in da s tem dokazujejo svoje slovenstvo in svetovljanstvo.