V zadnji Družini z datumom 7. september, me je zelo nagovoril članek iz priloge Naša družina, ki ga je napisala Natalija Cilenšek in nosi naslov: „Devetletka - napaka desetletja“. V njem avtorica navede kar nekaj tehtnih pomislekov o prenovljeni osnovni šoli.
Naj si dovolim navesti nekaj zanimivejših odlomkov:
- Slovenska devetletka je šla z roko v roki z: vzgojno modno muho permisije, s številnimi razpadi družin, porastom enostarševskih družin, podaljševanjem službenega časa, z nenormalnim elektroniziranjem vseh življenjsko pomembnih področij in s kritično odsotnostjo ulice, igrišča, kot pojma otroške enajste šole. Prištejmo še poplavo hudo strokovnih strokovnjakov, ki v življenju niso naštudirali nič drugega, kot to, kako študirati druge.
- In potem vprašanje zakaj: KER JE DOBRO ZA OTROKA. To je prvi in najmočnejši slogan, pred katerim vsi trepetamo, zato se za vogalom skriva nov, nič manj pomemben: ČE GRE KAJ NAROBE, STARŠI, ZAMISLITE SE! Če v šoli ne gre, je doma nekaj hudo narobe ipd.
- Spomnim se let, pravi avtorica, ko sem dobila občutek, da jim je v šoli postalo dolgčas, ker se jim je zdelo hudo nujo klicati starše v šolo popoldne, prirejati predavanja – skratka: šolniki so kar naenkrat prevzeli vlogo farškega župnika in razložili mamam, kako slabo na otroka vpliva mama, ki se dere, kadi, ne preverja otrokovih nalog, oče, ki kot zaslužkar prebije premalo časa doma… Smo se šli idealne mame, ate, optimalne, sodobne programe, načrte, učiteljice so tekale po seminarjih, da so se znova naučile naučiti otroka sešteti 3 + 1 = 4 in, kar je že bolj zapleteno: to primerno oceniti. Namesto odlično (5), pozna, obvlada, brez napak sešteva.
- Otroci pa debelo gledajo. Debelo gledajo v debele knjige, za katerimi vsi osramočeni sedijo popoldne doma njihovi starši, ker… se ne spomnijo, kako je to že šlo, in rabijo pol ure, da »pokapirajo«, potem pa sinu napišejo nalogo. Mame hodijo na knjižnični pult nič več po romane Victorie Holt, pač pa iščejo gradivo za nove znanstvene projekte. Osnovnošolske, se razume. Debelo gledajo, kako starši grdo govorijo čez učitelje in učitelji prav tako čez starše, debelo gledajo, ko lahko nasilni učenci in nasilni starši jahajo šolsko demokracijo, kakor se jim zljubi, žrtve pa ostajajo bolj žrtve kot pred desetimi leti.
Celoten sestavek si lahko preberete tukaj, da ne bom vsega dobesedno navajal.
Pravzaprav me je zelo začudilo, kako to, da nisem zasledil nobenih odzivov na to zanimivo razmišljanje. Spomnilo me je na eksperimente, ki so jih znanstveniki nekoč pazljivo delali v laboratorijih, potem na ozki, izbrani skupini in če so bili rezultati dobri, se je eksperiment pretočil v življenje. Če ni bil, škode pač ni bilo velike, saj je bila poizkusu izpostavljena samo majhna skupina. Pri devetletki (in še kakšni šolski reformi) pa se zdi, da nam je poskus ušel iz rok. Rezultati so vprašljivi. Če bi šlo za krompir, bi še šlo, saj bi drugo leto lahko posadili drugo sorto. Tu pa gre za naše otroke! Za naše otroke in njihovo prihodnost, če sem bolj natančen. Ali ni trpko spoznanje, da lahko zavožena šolska reforma, povzroči neslutene posledice tako na otrocih, kot tudi starših? Ali niso naši otroci najvrednejše kar imamo? Kako to, da se z njihovo šolo tako igramo?