V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je na sporedu Puccinijeva opera Manon Lescaut, kot prva predstava v novi sezoni. Gre za klasično opero v kateri se je italijanski režiser Giulio Ciabatti odpovedal uprizoritvenim posodobitvam in nas odpeljal nazaj v leta okoli 1730, ko naj bi nastala predloga za omenjeno opero.
Zgodba opisuje ljubezen med lahkoživo Manon Lescaut in študentom vitezom Des Grieuxjem. Manon ni vajena skromnega življenja, zato se brez slovesa preseli k bogatemu Gerontu de Ravoirju, ki si je zaželel mlade žene. Manon kmalu spozna, da je njeno življenje v bogastvu prazno in si spet želi sreče s siromašnim Des Grieuxjem. Zato načrtuje pobeg z njim, vendar pa želi ukrasti tudi možev denar. To ji prepreči ljubosumni soprog, ki jo da zapreti in izgnati v takrat divjo Ameriko. Tja se kot hlapec na galeji odpravi tudi vitez Des Grieux. Manon nato v izgnanstvu umre svojemu ljubemu na rokah.
V glavni vlogi v alternaciji poje sopranistka Milena Morača, ki ji je ta vloga očitno pisana na kožo, saj je poleg pevke tudi odlična igralka. To se je še posebej pokazalo na koncu, kjer glavna junakinja celo zadnje dejanje »umira«. Gostujoči tenorist v vlogi viteza Des Grieuxja Carlo Barricelli, je naši primadoni pevsko sicer zelo dobro sledil, vendar pa je bil igralsko bolj zadržan.
Omenjena predstava je dobra popotnica ljubljanski opernobaletni hiši, ki je že toliko časa brez domicila in seveda tudi zvesti publiki. In ko smo že pri publiki… to sem na predstavi še najbolj pogrešal. Gallusova dvorana sprejme kakih 1100 obiskovalcev, nas pa je bilo v dvorani kakih 500, kar je dobro, a polno vendar ni bilo, pa čeprav bi si predstava in interpreti to zaslužili.