Čisto na koncu smo še ujeli razstavo o Evharističnih čudežih, ki je bila na ogled v Verskem muzeju v Stični. Otroci so izjemno pazljivo spremljali tisto, kar so sporočali plakati na stenah. Ker sem pred leti na to temo pisal nekaj za Ognjišče in ker gre za identične stvari, kot so bile prikazane na omenjeni razstavi, naj to predstavim v malo skrajšani obliki:

“In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.” Tako beremo v 22. poglavju, v 19. vrstici Lukovega evangelija. Jezus je kasneje naročil še, naj to delamo v njegov spomin. Cerkev tako že dva tisoč let sprejema njegovo naročilo v veri, kajti če Jezusu ne verjamemo, komu bomo verjeli? Kot apostolu Tomažu tudi nam veljajo besede: “Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.” (Jn 20,29) Ker pa Jezus upošteva tudi slabotnost naše vere, se že od začetka dogajajo tudi znamenja, čudeži na različnih ravneh, tudi Evharistije. Ti čudeži nam lahko pomagajo, da v veri lažje sprejmemo Jezusovo navzočnost v posvečenem kruhu in vinu.
Nek nemški duhovnik se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je tudi maševal. Že dalj časa, ga je begal dvom ali je Jezus res navzoč pod evharističnima podobama kruha in vina. Pri spremenjenju, ko je hostijo razlomil, je ta začela krvaveti. Kaplje krvi so padale na mašni prtič korporal. Prestrašeni duhovnik je skušal dogodek prikriti, vendar pa je ob zlaganju korporala, kri kapljala tudi na cerkveni tlak. O dogodku se je kmalu razvedelo in duhovnika romarja, ki zdaj seveda ni več dvomil, je sprejel tudi papež Urban IV. Ko se je o dogodku prepričal, ga je to nagnilo, da je za vso Cerkev uvedel praznik s. Rešnjega telesa. Pisalo se je leto 1263. Korporal še vedno hranijo v Orvietu in ob analizi krvi, ki so jo opravili že v novejšem času, se je izkazalo, da gre za pravo človeško kri.
Evharistija je središče iz katerega vse raste je vir in vrhunec našega življenja, kot pravi drugi vatikanski koncil. V teoriji naj bi bilo tako, praksa pa je velikokrat žal drugačna, saj tudi tisti, ki se imajo za kristjane, velikokrat raje tudi ob nedeljah ostajajo doma namesto, da bi se udeleževali najsvetejše daritve.
Beseda Evharistija – euharistei je grškega izvora, in pomeni zahvaljevati se. Evharistija je torej zahvala, je najširši pojem, ki združuje različne vidike evharistične skrivnosti: mašno daritev, spomin Jezusove daritve na križu, sveto obhajilo in pa navzočnost v presvetem zakramentu.
Kristjani verujemo, da se pri vsaki sveti maši kruh in vino spremenita v pravo Jezusovo telo in kri. Gre torej za veliko skrivnost vere, ki je v zgodovini večkrat delala preglavice tudi duhovnikom. Prvi evharistični čudeži so povezani prav z duhovniki, ki so dvomili v Jezusovo navzočnost v presvetem Rešnjem telesu. Tako poznamo kar nekaj primerov spremenjenja hostije in vina v meso in kri. Omenili smo že primer iz Bolsena, nekaj podobnega se je zgodilo v osmem stoletju v Lancianu, kjer je še danes na kelihu napolnjenem s strjeno krvjo ohranjen košček mesa. Raziskava iz leta 1970-71 je dokazala, da gre za pravo človeško kri in delček mesa srčne mišice. Znana je tudi krvna skupina...

Posebno odmevni so nekateri čudeži, ki so se zgodili v Lurdu pri blagoslovu z najsvetejšim. Poznamo velike procesije bolnikov, ki se vrstijo na tem milostnem kraju. Škofje in duhovniki pri tem blagoslavljajo bolnike. Kar nekaj je primerov, ko je bolnik v trenutku začutil najprej bolečino in nato olajšanje. Čudežno ozdravljenje poteka skorajda hipno. Teh primerov sicer ni veliko, vendar pa bi bil za dokaz resničnosti dovolj že en sam primer. Tako je v Lurd poromal leta 1923 angleški vojak John Traynor, ki je bil hudo ranjen v prvi svetovni vojni, Imel je suho roko in zaradi rane na glavi, tudi napade božjasti. Med blagoslovom v lurški procesiji je v hipu ozdravel.
Pri evharističnih čudežih pa ne moremo govoriti samo o ozdravljenjih, čeprav so ta nedvomno najodmevnejša. Veliko ljudi (izpričani so primeri v zvezi z nekaterimi svetniki) je v zamaknjenju pred izpostavljenim najsvetejšim videlo Jezusovo podobo. To nam pričuje, da so najbolj izkustveno doživeli Boga in Jezusa prav v svetem Rešnjem telesu.
Omenimo ustanovitelja salezijancev svetega Janeza Bosca, ki je imel le nekaj hostij za približno 600 mladih. Na njegovo priprošnjo so se hostije pomnožile, da so vsi prejeli sveto obhajilo.
Pri nekaterih mistikih je v zvezi s sveto Evharistijo prišlo do čudovitih in nerazložljivih znamenj. Omenimo Martho Robin, Terezijo Neuman in Magdaleno Gornik, ki so več desetletij živele samo od obhajila. Prav tako so bile sposobne ločiti posvečeno hostijo od neposvečene.
Evharistija je predvsem skrivnost vere. To vzklikne tudi mašnik po spremenjenju. Dana nam je kot dar, ki veže današnji svet z večnostjo, saj ponavzočuje daritev, ki jo je daroval Jezus. Morebiti se sprašujete kako je mogoče, da iz kruha in vina nastaneta Kristusovo telo in kri. Odgovarjam s primero p. Antona Nadraha: “Če že človekovo telo lahko spremeni hrano v meso in kri, zakaj tega ne bi mogel storiti tudi Bog? Kako pa je lahko v tako mali hostiji ves Kristus? Če lahko naše majhne oči zajamejo velikansko pokrajino, zakaj potem v koščku kruha ne bi mogel biti navzoč celoten Kristus. Kako pa je lahko isti Kristus navzoč v vseh cerkvah? Kot lahko v razbitem ogledalu v vsaki črepinji zagledamo svojo podobo, tako je lahko tudi Kristus navzoč v vseh cerkvah!”