Mislim, da vsi Slovenci (vsaj velika večina) okoli prvega novembra poromamo na pokopališča. To je stara navada, ki nam da vedeti, da so tudi pokojni del nas, da se jih spominjamo in jih pogrešamo. Ne bom se spuščal v to, da se nekateri na svoje pokojne in njihova zadnja počivališča spomnijo samo enkrat na leto, ali na to, da nekateri še vedno ne vedo, kje bi svojcem lahko prižgali svečko in položili cvet.
Tokrat bi rad pohvalil pobudo, ki opozarja na (pre)veliko ekološko obremenjevanje naših pokopališč s plastičnimi svečami. Res je lahko pogled na »reko luči« na Žalah za otroke navdihujoč, vendar pa za tem ostajajo madeži voska na tleh in tone plastičnih odpadkov, ki jih potem pristojne službe odvažajo na smetišča. Vprašati se velja, koliko sredstev gre dobesedno v zrak in ali lahko s svečami (pre)napolnjen grob komu »koristi«? Morda naši nečimrnosti?
Zato v zadnjih letih oskrbniki, predvsem manjših pokopališč, spodbujajo, naj se namesto za ogromne množine sveč in rož, ki so podobno kratkega diha, sredstva raje nameni v dober namen. V časih ekonomske krize lahko vsak evro, ki ga ne spustimo v zrak, nekomu oprijemljivo koristi. Pa ni potrebno niti, da gredo naši darovi preko posrednikov, lahko jih izročimo sami. Če verujemo v posmrtno življenje in v to, da so pokojni z nami, potem jim veliko več kot sveče, koristijo naše molitve in sv. maše, ki jih darujemo v njihov namen.
Skratka poti je veliko. Vem, da se letos in verjetno še kakšno leto naprej, ne bo dosti poznalo, ampak nekje je treba začeti in vedno se začne pri sebi. Zato se bom letos potrudil, da bo ob prazniku Vseh svetih na našem družinskem grobu, gorela kaka sveča manj kot običajno in da bo kdo od potrebnih pomoči, imel kak evro več.

Še vedno sem z mislimi pri ljubljanskem maratonu. Tudi zato, ker imam pred seboj listič z Maratonskim loncem. Najbolje, da kar prepišem za kaj gre…

Živimo tekoče, zdravo, za zabavo!
Maratonski lonec
Potrebujemo malo vztrajnosti in kondicije,
začinimo s ščepcem trme, aromo dobre volje,
Dodamo malo energije, moči in sproščene napetosti,
vse skupaj zmešamo z 21 oziroma 42 km, kolikor zmoremo,
malo preden postane prevroče, da ne zakuhamo, ne pregorimo,
elegantno z nasmehom končamo, takorekoč smo v cilju – zmaga.
Tekaška nebesa.
Želimo, Vam lahko samo še – dober tek.
Recept je zelo preprost,
Če slučajno ne uspe, poskusite znova.
Bolečina mine,
ponos ostane.
Recept vkup dali – Vitezi Dobrega Teka,
Štiriindvajseti vinotok, leta stavkovnega 2010

Listič z napisom so nam včeraj pred hišo, ko smo navijali za tekače izročili prijazni kuharčki tekači. Vitezi. Ko, sem danes nekaj bolj prebiral napisano, sem ugotovil, da imajo tudi svojo spletno stran in da so pravzaprav zelo zanimiva druščina, ki jih družita tek in humor. Opazil sem jih že lani, a so se letos modificirali. Tekli so s kuhovnicami, predpasniki in delili letake. Odlično ni kaj. Napor in humor. Vitezom teka čestitke za idejo. Bila je opažena.

Tršar se je rodil leta 1922v Dolenjskih Toplicah. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbami opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča.
Maturiral je leta 1940, ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji pa se je aprila 1941 prostovoljno javil v kraljevo vojsko, s katero je poraz dočakal v Zagrebu.

Ustaši so ga skupaj s soborci internirali v taborišče v Zagrebu, kjer je prvič izkusil grozote taborišč. Po vrnitvi iz taborišča se je vpisal v risarsko šolo k Francetu Goršetu.

Kasneje so ga Italijani internirali in ga zaprli v taborišče Gonars, kjer je ostal zaprt do italijanske kapitulacije. Med bivanjem v taborišču je grozote internacije upodobil v mnogih risbah in grafikah.

Po vojni se je odpravil na Koroško, odkoder je bil vrnjen v taborišče v Teharjah, kjer je ostal do 28. avgusta 1945. Med svojim bivanjem v taborišču ga je udbovski častnik Miran Tratnik rešil gotove smrti, ker je videl njegove slike iz Gonarsa in ga je dal premakniti iz barake C, ki je bila nekakšna »čakalnica« za likvidacije, v barako B.

Po vrnitvi se je po Jakčevem posredovanju vpisal na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju A. Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine.

Sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav. Kot umetnostni zgodovinar in teoretik pa je objavljal v revijah Sodobnost, Sinteza, Dialogi, za radio in televizijo pa je pripravljal problemske scenarije s področja likovne umetnosti.

V šestdesetih letih se je začel ukvarjati z likovno teorijo, kritiko in literaturo. Napisal je več knjig: potopisov, zgodb za otroke, likovnih razmišljanj, esejev, črtic in pesniško zbirko. Napisal je tudi več monografij slovenskih slikarjev in kiparjev. Je avtor prve monografske študije o slikarstvu Jožeta Tisnikarja (1972) in knjige Vasilij Kandinski - slikar in teoretik: Rojstvo abstraktne umetnosti (1997).

V zadnjih letih je raziskoval temne lise naše polpretekle zgodovine in pri založbi Nova Revija objavil knjigo Dotik smrti, s katero je opisal svoje trojno taboriščno življenje med in po drugi svetovni vojni. Kljub temu, da je bil po osamosvojitvi tudi nagrajen (1993 Jakopičeva nagrada), in odlikovan (1996 pa častni znak svobode RS) se je vedno čutil zapostavljen in zaznamovan zaradi svoje preteklosti. O tem je tudi spregovoril v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete:

In še moji spomini nanj. Takoj v začetku našega delovanja sem ga naprosil za oddajo o Stanetu Kregarju. Prišla sta oba z ženo. Po snemanju sta odšla na Brezje. Potem sva se srečala na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu, pa ob izzidu njegove knjige Dotik smrti. Z njim sem imel oktobra 2002 tudi oddajo Naš gost, iz katere sta zgornja prispevka. Zadnjič sem bil pri njemu pred kakima dvema letoma, ko se je preselil k "tamladim". Tam je imel tudi atelje, ki mi ga je po pogovoru z veseljem razkazal. Vedno se mi je zdel človeško topel in poln dobrih nasvetov. Zdaj se je pridružil množici fantov, ki jih je srečno preživel za 65 let. Odšel je na njihovo snidenje nad zvezdami...

Včasih imamo pač slab dan. Ne gre. Sivina znotraj, morda tudi zunaj. Dnevi prehoda med jesenjo in zimo, ko dan postaja vse krajši, lahko vplivajo tudi na razpoloženje. In kadar se mene poloti tak siv občutek si zavrtim Totovo Africo v izvedbi naše odlične vokalne zasedbe Perpetuum Jazzile. Najprej rosi, nato se ulije in zagrmi, a konec koncev posveti sonce. Na YouTubeu ima ta posnetek skupno že več kot 13 milijonov ogledov. Ko bereš komentarje iz vsega sveta, se zaveš kako majhen je postal svet in kako lahko kakovosten izdelek postane hit.
Tomaž Kozlevčar, ki je omenjeno zasedbo „zakrivil“ pravi: „...Dih jemajoči so bili za nas vsi komplimenti, ki smo jih tako masovno začeli prejemati, celo od skupine Toto in originalnega avtorja. Ob tem enormnem uspehu si je danes težko predstavljati, da video posnetku Africe pred tem nismo posvetili nobene posebne pozornosti. Mi smo pač snemali koncert in si še v zadnjem trenutku, ko smo izbrali nekaj stvari za objavo na YouTubeu, nismo predstavljali, da je Africa nekaj tako izjemnega. Bila je narejena povsem nepreračunljivo, zgolj iz nekega notranjega zorenja. Zdi se, da smo z oponašanjem zvokov iz narave z "lastnimi instrumenti", kot temu rečejo v vrtcu ali osnovni šoli, torej s tleskanjem, ploskanjem, šumljanjem dlani in tako naprej, uprizorili lepo dramaturgijo dežja in groma, preden se skladba, ki skozi ljubezensko zgodbo tudi poje o dežju v Afriki, sploh začne.“
In poleg vsega ta pesem še prežene sivino in daje spodbudo. Kaj vem, morda bo pomagala tudi vam..

PS: Pertetuum Jazzile imajo v Ljubljanskem Cankarjevem domu v začetku novembra tri koncerte. Dva sta že razprodana... Pohitite!

Dobra dva meseca smo lahko spremljali pretresljivo čilsko zgodbo o 33. rudarjih, ki so bili ujeti 700 metrov pod zemljo. Zgodba se je to jutro srečno končala za vse. Njihovo reševanje so spremljale množice gledalcev po vsem svetu, saj je okoli rudnika bivakiralo okoli 2000 poročevalcev iz vsega sveta. V času neprostovoljnega ujetništva globoko v nedrjih zemlje, so mediji o rudarjih izbrskali množico podatkov. Tako smo izvedeli, da je eden zadolžen, drugemu se je rodil otrok, tretjega sta pred rovom čakali žena in ljubica... Končno se je zazdelo celo da gre za znance, ki jih poznamo, za nekakšen resničnostni šou na meji človeških zmožnosti. Kot bi gledali gladiatorsko preživetveno bitko, ki ji je namenjeno, da se srečno konča in se ob tem postavi še nekaj svetovnih in Guinessovih rekordov. Vzhičene besede, prepevanja državne himne, dodelan scenarij ob dvigovanju, ko so se vsi pred kamerami pojavili preoblečeni in obriti s sončnimi očali, so nas v to še dodatno prepričevali.
A vendar so bile tudi bistvene razlike. Tisto kar je navdihovalo je bila najprej človeška solidarnost. Koliko „ceneje“ za delodajalce, državo... bi bilo, če jih nikoli ne bi našli. A so jih in še več, sprožila se je globalna reševalna akcija v kateri je sodelovalo ogromno ljudi in inštitucij, tudi ameriška vesoljska agencija Nasa, pa nemški reševalci s svojo opremo itd. Reševanje se je tudi zaradi tega končalo prej kot so načrtovali. Navdušeni smo bili tudi nad organizacijo rudarjev globoko pod zemljo. Red in disciplina so jim dajali upanje na preživetje. Visoka temperatura, tema in v začetku pičli obroki hrane, so idealni za depresijo, prepire in še kaj hujšega. Pa so vsaj navzven to premagali, zaupali v rešitev in tudi veliko molili. Njihove razmere so nekateri primerjali s peklom (69 dni pekla, bi bil zanimiv filmski naslov). Vedeli so, da se sami ne bi mogli nikoli rešiti, zato so se morali prepustiti drugim in to je včasih najtežje, samo sedeti in čakati. Zato ne čudijo izjave o tem, da svet zanje po tem ne bo nikoli več enak. Na nek način so umrli staremu človeku, sklenili so da bo zdaj drugače. Kako drugače razumeti želje po poroki, po spremembi poklica, življenja...
Verjamem, da so se jim pred očmi jasneje prikazale življenjske prioritete. In morda bi se lahko tudi nam, če bi o tem kdaj razmišljali.