Tršar se je rodil leta 1922v Dolenjskih Toplicah. Od leta 1937 do začetka vojne je obiskoval slikarsko šolo pri Božidarju Jakcu, ki mu je ocenjeval risbe in grafike ter mu svetoval, kako nadaljevati. V gimnaziji je z risbami opremil tudi knjigo pesmi Franceta Balantiča.
Maturiral je leta 1940, ob izbruhu druge svetovne vojne v Jugoslaviji pa se je aprila 1941 prostovoljno javil v kraljevo vojsko, s katero je poraz dočakal v Zagrebu.

Ustaši so ga skupaj s soborci internirali v taborišče v Zagrebu, kjer je prvič izkusil grozote taborišč. Po vrnitvi iz taborišča se je vpisal v risarsko šolo k Francetu Goršetu.

Kasneje so ga Italijani internirali in ga zaprli v taborišče Gonars, kjer je ostal zaprt do italijanske kapitulacije. Med bivanjem v taborišču je grozote internacije upodobil v mnogih risbah in grafikah.

Po vojni se je odpravil na Koroško, odkoder je bil vrnjen v taborišče v Teharjah, kjer je ostal do 28. avgusta 1945. Med svojim bivanjem v taborišču ga je udbovski častnik Miran Tratnik rešil gotove smrti, ker je videl njegove slike iz Gonarsa in ga je dal premakniti iz barake C, ki je bila nekakšna »čakalnica« za likvidacije, v barako B.

Po vrnitvi se je po Jakčevem posredovanju vpisal na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani, kjer je leta 1951 diplomiral pri profesorju Gojmirju A. Kosu in zatem končal še grafično specialko pri Božidarju Jakcu. Leta 1979 je postal redni profesor na ALU, istega leta je na beograjski univerzi končal magisterij iz umetnostne zgodovine.

Sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah in bienalih doma in na tujem ter imel več kot 50 samostojnih razstav. Kot umetnostni zgodovinar in teoretik pa je objavljal v revijah Sodobnost, Sinteza, Dialogi, za radio in televizijo pa je pripravljal problemske scenarije s področja likovne umetnosti.

V šestdesetih letih se je začel ukvarjati z likovno teorijo, kritiko in literaturo. Napisal je več knjig: potopisov, zgodb za otroke, likovnih razmišljanj, esejev, črtic in pesniško zbirko. Napisal je tudi več monografij slovenskih slikarjev in kiparjev. Je avtor prve monografske študije o slikarstvu Jožeta Tisnikarja (1972) in knjige Vasilij Kandinski - slikar in teoretik: Rojstvo abstraktne umetnosti (1997).

V zadnjih letih je raziskoval temne lise naše polpretekle zgodovine in pri založbi Nova Revija objavil knjigo Dotik smrti, s katero je opisal svoje trojno taboriščno življenje med in po drugi svetovni vojni. Kljub temu, da je bil po osamosvojitvi tudi nagrajen (1993 Jakopičeva nagrada), in odlikovan (1996 pa častni znak svobode RS) se je vedno čutil zapostavljen in zaznamovan zaradi svoje preteklosti. O tem je tudi spregovoril v pogovoru, ki mu lahko prisluhnete:

In še moji spomini nanj. Takoj v začetku našega delovanja sem ga naprosil za oddajo o Stanetu Kregarju. Prišla sta oba z ženo. Po snemanju sta odšla na Brezje. Potem sva se srečala na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu, pa ob izzidu njegove knjige Dotik smrti. Z njim sem imel oktobra 2002 tudi oddajo Naš gost, iz katere sta zgornja prispevka. Zadnjič sem bil pri njemu pred kakima dvema letoma, ko se je preselil k "tamladim". Tam je imel tudi atelje, ki mi ga je po pogovoru z veseljem razkazal. Vedno se mi je zdel človeško topel in poln dobrih nasvetov. Zdaj se je pridružil množici fantov, ki jih je srečno preživel za 65 let. Odšel je na njihovo snidenje nad zvezdami...