Heroji na poti zločina
17. maja 2010 je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice, po 12 letih sojenja na različnih instancah, razglasil sodbo v primeru sovjetskega partizana Vasilija Makaroviča Kononova. To je izjemno pomembna odločitev, ki bo na novo prevetrila dogajanja med drugo svetovno vojno in pritrdila dejstvu, da zgodovina ni enkrat za zmeraj zapisan monolit, ampak je njena podoba pogojena tudi z novimi odkritji in interpretacijami. Če sklenem čisto na kratko, gre za sodbo, ki pravi, da so tudi „heroji“ s prave strani, če so morili, zločinci. Na nek način se, kot je v svojem članku v septembrski številki revije „Zaveza“, ugotovil Anton Drobnič, končuje obdobje partizanskih mitov, začenja pa se čas resnega razmisleka in razprave o partizanskem delovanju med drugo svetovno vojno.
Več pa boste lahko prebrali na Časniku.
5 komentarjev
Komentar from: Kozmonavt [Obiskovalec]
Komentar from: jozeb [Član]
Tebi se torej zdi bolje vzdrževati črnobelo podobo, čeprav je zlagana?
Komentar from: Kozmonavt [Obiskovalec]
Ne. Ampak zlagano je itak vse. Poanta teh stvari je, da jih človek ve, a kljub vsemu ravna, kot pač ravna. Saj je celo Celje vedelo za poboje po vojni. Ti pa tudi veš za vojno pred vsemi tistimi pokoli, pa se pretvarjaš, da je ni bilo.
In glede tu omenjanega "zločinca": če si oborožen, nisi civilist. In ne, ta pojem v kontekstu totalne vojne tako ali tako ne pomeni ničesar.
Komentar from: jozeb [Član]
Tukaj ne gre za "tiste" pokole, ampak gre že za medvojno delovanje. Kononov je bil obsojen za stvar, ki se je zgodila leta 1944.
Glede ženske v devetem mesecu nosečnosti in njene smrti v ognju pa, verjetno je res zgorela s puško v roki...
Komentar from: Kozmonavt [Obiskovalec]
Kar dokazuje, da nisi dojel, kar sem napisal. Sovjetska zveza je vse dogodke predstavljala kot zmago, baltske države, ki so protiruske, sicer z razlogom, vsa njena dejanja prikazujejo kot nekakšen zločin. In s tem realnost ne postane bolj siva, ampak se ji samo zamenja polarnost. Zmagovalce se prikaže kot ultimativne zločince, obtoževalci pa hočejo biti ultimativne nedolžne žrtve. A niso! Ne morejo biti, nikdar - ker svet ni črnobel. Stran, ki se ima za pravično in na strani katere je po možnosti tudi kakšen "vsemogočni bog", bo na koncu prva rezala vratove svojih demoniziranih nasprotnikov. Zato se je nesmiselno poistovetiti z žrtvami. Žrtve so pasivne - iz njih se ničesar ne naučiš. Potrebno se je poistovetiti s klavci, da vidiš, kakšen je tvoj potencial za klanje. Kajti to je pravi nauk druge svetovne vojne. Ne "kdor koli lahko konča v plinski celici", ampak "kdor koli lahko obrne ventil." Z obtoževanjem drugih postaneš slep za sebe.
In še to - če je tu kaj posebej nemarno, potem je to sprenevedanje pri usmrtitvi ženske. Nosečnico se namreč ustreli kot vsakega normalnega človeka. V srednjem veku so žensko zadavili, preden so jo zažgali na grmadi - to je sprenevedanje in diskriminacija v enem. Še vedno je umor in še vedno ubijaš človeka. Vsi umori so enaki. To, da nekaterim daješ veliko začetnico, je pa hkrati sprenevedanje, diskriminacija in poveličevanje.
Form is loading...
Seveda. Ena črnobela podoba se bo zamenjala z drugo črnobelo podobo. Hura.