Presenečenja
Dve doživetji mi rojita po glavi. Zgodili sta se v teh dneh. Nič ju ne povezuje, samo presenečenje…
1. S kolesom sem se peljal iz tiskovne konference v mestu. Pred Moderno galerijo, nasproti Trubarjevega spomenika, sem na tleh ob košu opazil smeti. Izgledalo je sveže razmetano. Ob košu zagledam dva vrana (vran je zadnje čase zelo veliko, ste opazili?). Namenoma pišem v moškem spolu, ker je bilo njuno početje… deško pobalinsko. Prvi je sedel na robu koša in se sklanjal v notranjost in od tam s kljunom, spretno metal ven smeti. Drugi kompanjon ga je s tal, tako se je vsaj zdelo, spodbujal pri nečednem početju. Ob tem sta se, tak je bil vtis, zelo zabavala. Ni kazalo, da sta lačna, nista brskala za ostanki hrane, ampak sta okoli metala papirnate odpadke. Presenetilo me je, saj je bil prizor podoben kakšni komični risanki. Skoraj sem prepričan, da bi se, če bi se lahko, smejala…
2. V avtu peljem otroka v likovno šolo. Prometna konica je in avtomobili se ustavljajo. Ob nasprotni strani zagledam koledarja, ki pelje proti meni. Mlajši moški, študentske starosti, nekoliko zanemarjen, neobrit, v nevpadljivi obleki. Vozi rumeno kolo, ki je že videlo boljše čase. Pogled se mi verjetno sploh ne bi zaustavil na njem, če se ne bi v nekem trenutku… pokrižal. Z veliko odločno kretnjo. V naslednjem trenutku sem opazil, da se peljem mimo kapelice in že mi je ušel iz vidnega polja. Streslo me je od presenečenja. Tolikokrat se peljem po tej poti, a se ob Božjem znamenju nisem še nikoli pokrižal, tisti nepoznani mladenič pa mi je s svojo kretnjo izprašal vest…
In take stvari se dogajajo vsak dan, le da smo slepi zanje. Drobni delčki življenja so, ki navidez nimajo nič skupnega s političnimi, ekonomskimi, službenimi ali domačimi problemi. Tako majhni in nepomembni so, nepretenciozni v svojem bistvu, a kljub temu žlahtni.
Avtorica ilustracije je Marija Prelog.
2 komentarjev
Komentar from: Tadeja [Obiskovalec]
Komentar from: jozeb [Član]
Hvala, Tadeja za pohvalo, vaš čas in tole razmišljanje. Ko se bom naslednjič srečal s podobnim primerom, ne bom več tako presenečen.
Form is loading...
Jože, hvala za vaše bloge, razmišljanja. Preberem jih tu in tam in vedno se me dotaknejo.
Tale s križem ob kapelici je prav poseben zame.
Včasih (žal preredko) se rekreativno spravim v športno opremo in grem "polaufat". Tečem mimo kapelice, kjer je za razbito šipo postavljena slika angela, ki varuje dva otroka. Slike se spominjam iz mojih otroških dni, ko je še živela stara mama, ki jo je imela obešeno v svoji spalnici. Po njeni smrti sem jo želela dobiti v spomin, a sem bila prepozna. Ne vem kam je izginila, morda je nekje na podstrehi pri mojem stricu, ali pa je kje žalostno končala. Svoj tek izkoristim za premišljevanje, včasih tudi molim, vedno pa se ob kapelici prekrižam. Ta gib, ni navaden, je znamenje zame, pa tudi za tistega, ki me ob tem morda opazi. Pomeni mi spomin na moje otroštvo, saj so me tega naučili moji starši, moji stari starši...na vse lepo kar je bilo, pa tudi in predvsem na to, da je z menoj On. S tem gibom Mu želim povedati, tu sem, tvoja sem, zaupam Vate.
Še drugega dogodka sem se spomnila ob tem. Ko smo se družinsko vozili k nedeljski maši smo šli po poti, kjer je ob pokopališču kapelica sv. Jožefa. Dobro se spomnim, da se je moj brat vestno pokrižal, ko smo šli mimo. Sedaj je že "velik, odrasel fant". Ko gre mimo kapelice se ne pokriža več, pa tudi, ko se včasih zberemo še s starši na prazničnem kosilu ob molitvi komajda še odpisa ustnice, ali pa samo jaz to želim videti...ne vem kaj se je zgodilo. Želim, da bi nekoč videl kakšenga takšnega mimoidočega ob kapelici in se spomnil, da je to nekoč daleč nazaj počel tudi on...