Mislim, da vsi Slovenci (vsaj velika večina) okoli prvega novembra poromamo na pokopališča. To je stara navada, ki nam da vedeti, da so tudi pokojni del nas, da se jih spominjamo in jih pogrešamo. Ne bom se spuščal v to, da se nekateri na svoje pokojne in njihova zadnja počivališča spomnijo samo enkrat na leto, ali na to, da nekateri še vedno ne vedo, kje bi svojcem lahko prižgali svečko in položili cvet.
Tokrat bi rad pohvalil pobudo, ki opozarja na (pre)veliko ekološko obremenjevanje naših pokopališč s plastičnimi svečami. Res je lahko pogled na »reko luči« na Žalah za otroke navdihujoč, vendar pa za tem ostajajo madeži voska na tleh in tone plastičnih odpadkov, ki jih potem pristojne službe odvažajo na smetišča. Vprašati se velja, koliko sredstev gre dobesedno v zrak in ali lahko s svečami (pre)napolnjen grob komu »koristi«? Morda naši nečimrnosti?
Zato v zadnjih letih oskrbniki, predvsem manjših pokopališč, spodbujajo, naj se namesto za ogromne množine sveč in rož, ki so podobno kratkega diha, sredstva raje nameni v dober namen. V časih ekonomske krize lahko vsak evro, ki ga ne spustimo v zrak, nekomu oprijemljivo koristi. Pa ni potrebno niti, da gredo naši darovi preko posrednikov, lahko jih izročimo sami. Če verujemo v posmrtno življenje in v to, da so pokojni z nami, potem jim veliko več kot sveče, koristijo naše molitve in sv. maše, ki jih darujemo v njihov namen.
Skratka poti je veliko. Vem, da se letos in verjetno še kakšno leto naprej, ne bo dosti poznalo, ampak nekje je treba začeti in vedno se začne pri sebi. Zato se bom letos potrudil, da bo ob prazniku Vseh svetih na našem družinskem grobu, gorela kaka sveča manj kot običajno in da bo kdo od potrebnih pomoči, imel kak evro več.