Čas kostanja me spomni, da smo v visoki jeseni. Mraz že pritiska, vino zori in ob popoldanskih obiskih mestnih središč diši po kostanju. Tega je v zadnjih dneh dobila slana, zato je še posebej »sladek«. Vedno, ko se spomnim na najlepša »kostanovanja«, mi pride na misel ogenj, ki ga je stric zakuril ob zidanici. Tam smo nato na žico natikali kostanj in ga ovitega na debelejšo palico, pekli nad ognjem. Navadno je bilo to v času, ko je sonce ravno zahajalo in kazale so se prve zvezde. In mošt, ki smo ga pokušali, je še bil v kombinaciji s kostanjem… »nebeški«.
Zato me vedno ob kostanju prime nostalgija. Spomnim se ljudi, s katerimi smo pekli skupaj in jih več ni, spomnim se brezskrbnih mladostnih let. Spomin odtava…
Ob kostanju imamo, kot berem, tudi dobro primerjavo o inflaciji v zadnjih letih. Nekoč 100 in 150 tolarjev, danes 2,5 in 3,5 evra… Pa sami preračunajte, kakšna je razlika.
Kolega Aleš Čerin pravi, da je kostanj »energetska bomba«, ki mu pomaga pri njegovem projektu 1€ na dan in ga imajo rade tudi divje svinje…
Kostanj smo včeraj družinsko nabirali na Dolenjskem. V gozdu je že hladno, še sploh ko se sonce skrije. Vendar pa je kostanja še precej. Nabirali smo ga vsi od najstarejšega dedka, do najmlajšega triletnika. Tudi tisti, ki ga pravzaprav sploh ne jedo. Zakaj? Zaradi družbe in strasti po iskanju. Kostanj se namreč skriva v ježicah in pod listi. S paličico je treba odgrniti suhe liste, ki prijetno zašuštijo in pogledati na tla. »A, tule je!« Kasneje smo ob zakurjeni peči modrovali, da je najslajši tisti kostanj, ki ga sam nabereš.