V petek nas je na postnih večerih obiskala dramska igralka, dobitnica Boršnikovega prstana Milada Kalezić. Že od srečanja, ko sem prišel ponjo na železniško postajo, je s svojo neposrednostjo in prijaznostjo podirala stereotipe o igralcih in zvezdah. Gospa Milada nam je spregovorila o svoji poti, o iskanju in najdenju o tem, da je za vsakim vprašanjem odgovor, le da ga včasih v prvem trenutku ne vidimo. S svojim črnogorskim temperamentom, odkritostjo in željo, da z nami deli svojo pot, nas je spodbudila k poživitvi lastnega krščanskega življenja. In še kako potrebujemo zgledov.

Milada je posebna v več stvareh. Oče in mati nista pravzaprav nikoli sprejela njenega poklica, oče si tudi ni ogledal nobene njene predstave. »Še dobro«, je iskreno priznala, »kajti igrala sem res množico različnih vlog in verjemite, da očetu ni bilo do tega da bi me šel gledat, ko sem recimo prepričljivo upodobila padlo dekle…«

Po spreobrnjenju je začela obiskovati samostane, prebirati Sveto pismo, peti v pevskem zboru… Nekako se je odrekla nekaterim stvarem, ki so nam samoumevne. Nima televizorja, elektronskega naslova, ne vozi avtomobila… Po vrsti odlično odigranih dramskih vlog, ki jih je, kot priznava, včasih res težko igrala, je na podelitvi Boršnikovega prstana nagovorila slovensko javnost. Tole je del njenega nagovora.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: 'Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?' Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: 'Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.' Pa mi je odvrnil: 'To željo vam je izpolnil.' Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: 'Ti si jaz. Jaz sem ti.'

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«

Citiram uvod v članek, ki ste ga lahko prebrali v večini slovenskih (in tujih) časnikov. „Pred 149 leti se je v Mehiki rodila majhna deklica, ki je dobila ime Julia. Njeno življenje pa je zaznamovala redka bolezen, zaradi katere sta se je prijela vzdevka "bradata ženska" in "najgrša ženska na svetu".

Ne, ne bom pisal o tem, da je nekdo grd, ker človek pač ni grd, saj je ustvarjen po božji podobi, kot beremo v Svetem pismu. Prav tako ne bom pisal o tem, da človeka ne omadežuje tisto, kar pride vanj, ampak tisto kar gre iz njega...

Ta (tragična) zgodba je zanimiva zaradi dejanja, ki je še kako pomembno tudi za nas, saj se dotika temeljne človekove pravice, pravice do groba!

Umetnica Laura Anderson Barbata je poskrbela, da so jo končno dostojanstveno pokopali v njeni domovini Mehiki. Skoraj deset let se je borila, da bi ji omogočila pogreb. Njene posmrtne ostanke so ta teden po obširni kampanji prepeljali v Mehiko, kjer so imeli primeren pogreb.

To so storili Mehičani. Tudi po tolikih letih so čutili, da ni bilo prav, kar se je dogajajo z njo. Da so jo razkazovali naokoli v stekleni vitrini in da je celo po tragični smrti „tavala“ po svetu...

Želim si, da bi mi Slovenci, za nekaj časa postali Mehičani. Da bi vsi skupaj začutili, da ni prav, če človeški ostanki ležijo nepokopani v kraških jamah, rudniških rovih, tankovskih jarkih... Želim si, da bi se tudi pri nas našla umetnica ali umetnik, ki bi si s svojim vplivom in iskreno željo, prizadeval(a) za „primeren pogreb“ tistih, ki so jim nekoč odrekli vsako pravico do človeškega dostojanstva. Želim si, da bi tudi pri nas prišlo do močnega javnomnenjskega obrata, ki bi nas vsaj približali Mehičanom.

Govorim iskreno, brez misli na kakršnokoli maščevanje. Govorim iz občečloveškega nagiba, da je človek človeku po smrti enak in si zasluži primeren grob. To je vedela že Antigona, to vedo Mehičani, mi Slovenci pa smo barbari...

Delovni konec tedna je za mano. Poleg službenega vikenda, smo doma pospravili »božič«. Mislim seveda na božično drevesce, voščilnice in jaslice, ki so nas vse do svečnice spominjale na Jezusovo rojstvo. Ob pospravljanju smo si zavrteli še nekaj božičnih melodij in pravzaprav se mi je kar malo stožilo po praznikih.

Božični okraski so zdaj v škatlah, jaslice varno zavite v časopisnem papirju, kasneje pa nas je še sonce opozorilo, da se dan nezadržno daljša. Mislim seveda na čas, ko je svetlo. Glede na prejšnji teden, je dan vzel noči skoraj 19 minut in je tako dolg že slabih 10 ur.

Vremenoslovci sicer nekaj zime še obljubljajo, tudi zimske počitnice s smučanjem so še pred nami, a vendar se nekje v daljavi že vonja pomlad. Kljub delu smo si vzeli tudi nekaj časa za igro in sprehod, otroci pa so najbolj uživali, ko so preskakovali blatne stezice.

Spomin na jaslice...

Nekaj snega je še, a ne bo več dolgo...

Dva prekrasna dneva smo preživeli v Logarski dolini na duhovnih vajah. Vsakič bolj ugotavljam, kako koristno je, da človek dela na odnosu med zakoncema in posledično v družini. Nič nam ni podarjeno in nič ne pride samo od sebe. Vsaka ura skladnosti in razumevanja v zakonu je izborjena in usklajena. Za njo stoji napor in delo. Na odnosih je potrebno delati. Za to gre pri duhovnih vajah.

Dva dneva smo izgrajevali zakonski odnos. Vsak je prišel s svojimi težavami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo vizijo. Ob skupnih srečanjih in nagovorih, teh kasnejših dolgih pogovorih med zakoncema, smo iskali novega zagona, novega vina v naših mehovih.

Vrnila sva se duhovno okrepljena in pri tem je pomagala tudi neokrnjena narava Logarske doline. Odpravila sva se tudi na sprehod po bližnji okolici in pri minus 14 stopinjah občutila kaj je to zima. Že čez nekaj ur pa sva na osojni strani hriba našla drobne znanilce pomladi, ki sramežljivo čakajo otoplitve. Kako podobno našemu življenju…

Tudi tam smo kar naprej izpostavljeni sibirskemu mrazu, ki ga lahko prežene le ljubezen medsebojnega odnosa. In potem v zakonu lahko poženejo rože…

Takole se je prebujal dan pri -14 st.

Pomlad je še daleč, a nekateri jo že nestrpno čakajo...

V mislih imam seveda knjige za najmlajše. Rdeče kapice, Pepelke, Grimmove in Andersenove pravljice… Pri nas jih kar naprej prebiramo, enkrat, dvakrat, desetkrat… Potem pridejo radijske igrice in otroci se, preden začnejo sami prebirati, v vmesnem času zabavajo s poslušanjem.

Ampak hotel sem pravzaprav povedati nekaj o prevodih del za otroke, kjer so cenzorji dosledno popravljali originale in jih nadomeščali z ustreznejšimi dikcijami. Kako se človek začudi, ko ugotovi, da je Pepelka pravzaprav pobožno mlado dekle. Za to sem si sposodil nekaj citatov iz intervjuja z dr. Nike Kocjančič Pokorn, s katero smo pred leti celo nekaj skupaj vandrali po svetu… Zapisal jih je kolega Tino Mamić:

“Rdeča kapica je popravljana le v enem kratkem odlomku, ko se obrne na Boga, preden vstopi v babičino hišo. Bolj zanimivi so posegi pri Pepelki. Pepelkina mama namreč na smrtni postelji priporoči Pepelko Bogu in jo prosi, naj ostane pobožna deklica. Pepelka jo uboga in vsak dan na njenem grobu moli. V naših povojnih prevodih, predvsem v najbolj razširjenem Albrehtovem, mama prosi Pepelko, naj ostane pridna in dobra, Pepelka pa po njeni smrti na njenem grobu zgolj joče. Prevodi Grimmovih pravljic so bili predelani in cenzurirani v celotnem jugoslovanskem območju, vendar se zdi, da smo pri 'čiščenju' teh zgodb prednjačili prav Slovenci. Najzanimivejši je na primer prevod Pepelke iz leta 1984, ko je prevajalec Boga zamenjal z drevesom, tako da umirajoča mati Pepelki položi na srce naslednje besede: 'Če se znajdeš v kakršni koli težavi, ti bo drevo pomagalo, samo vedno ostani poštena in dobra.'”

Tudi znana Heidi je popravljena:

»Heidi je gotovo najbolj spretno predelan prevod od vseh, ki sem jih pregledala – in pregledala sem jih več kot 200. V vseh jugoslovanskih prevodih (prvi je nastal v Srbiji v petdesetih letih) prihaja do podobnih premikov: pastor je povsod zamenjan z učiteljem, himne Bogu pa s pesmimi soncu in podobno. Iz dela, ki je bilo izvorno pisano kot spodbuda opismenjevanju in verskemu pouku, smo dobili popolnoma drugačno delo, ki pa je v skladu s socialističnimi načeli poudarjalo skromnost, pomembnost izobrazbe in dobrote do ponižanih in razžaljenih. Morda nam prav ti prevodi kažejo, da se je ravno na nivoju te osnovne moralne drže socializem ujel s krščanskim moralnim naukom in so zato prevajalci tako pogosto segali ravno po besedilih, ki so bila izvorno krščanska po naravi.«

In še beseda o Piki Nogavički:

“Naj se vrnem k pravljicam. V Piki Nogavički je poglavje o pobožični zabavi, ki so jo naši prevedli v ponovoletno zabavo. Božično drevesce je zamenjano z novoletnim, zaplete pa se, ker je opica gospod Ficko v izvirniku preoblečena v božičnega angela. Novoletnega angela pa nimamo. To, kar vi navajate, bi v prevodoslovju uvrstili v kategorijo 'kulturne nadomestitve'. Prevajalci so predvidevali, da v slovenskem okolju vedno označujemo okrašeno drevesce v decembru z izrazom 'novoletna jelka'. Vprašanje pa je, če je to res.”

In še tole:

“Več kot polovica osnovnošolskih učbenikov (še vedno) navaja odlomke iz cenzuriranih prevodov.”