Dva prekrasna dneva smo preživeli v Logarski dolini na duhovnih vajah. Vsakič bolj ugotavljam, kako koristno je, da človek dela na odnosu med zakoncema in posledično v družini. Nič nam ni podarjeno in nič ne pride samo od sebe. Vsaka ura skladnosti in razumevanja v zakonu je izborjena in usklajena. Za njo stoji napor in delo. Na odnosih je potrebno delati. Za to gre pri duhovnih vajah.

Dva dneva smo izgrajevali zakonski odnos. Vsak je prišel s svojimi težavami, vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo vizijo. Ob skupnih srečanjih in nagovorih, teh kasnejših dolgih pogovorih med zakoncema, smo iskali novega zagona, novega vina v naših mehovih.

Vrnila sva se duhovno okrepljena in pri tem je pomagala tudi neokrnjena narava Logarske doline. Odpravila sva se tudi na sprehod po bližnji okolici in pri minus 14 stopinjah občutila kaj je to zima. Že čez nekaj ur pa sva na osojni strani hriba našla drobne znanilce pomladi, ki sramežljivo čakajo otoplitve. Kako podobno našemu življenju…

Tudi tam smo kar naprej izpostavljeni sibirskemu mrazu, ki ga lahko prežene le ljubezen medsebojnega odnosa. In potem v zakonu lahko poženejo rože…

Takole se je prebujal dan pri -14 st.

Pomlad je še daleč, a nekateri jo že nestrpno čakajo...