Društvo slovenskih pisateljev se mi je vedno zdelo, nekakšno združenje modrcev, ki na prvo mesto postavljajo kulturo, narod, jezik, odprtost duha… Za razliko od akademikov, ki redko nastopajo v javnosti, so pisatelji bolj »ljudski«. Razpisali so vrsto nagrad, kot žirante jih vabijo v različne komisije, njihova beseda je cenjena, avtoritativna.

Tako so bili pisatelji s svojim zgledom, ki izhaja iz njihovih del, ves čas nekakšna intelektualna luč. Ta je vedno posvetila tja, kjer je bilo temno. Tako smo dobili 57. številko Nove revije s prispevki, ki so nakazovali samostojno državo in nujnost njenega nastanka za obstoj slovenskega naroda.

Skratka pisatelji so si v tistih prelomnih letih pridobili velik ugled. Na nek način je slovenska država nastala na njihovih ledjih. Povedati hočem, da je pisateljsko društvo vedno delovalo nekako nad politično. Bilo je usmerjeno v prej omenjene postulate, v kulturo, jezik, narod, nacionalno državo, duha… Res je, da so nekateri pisatelji tudi odšli v politiko in aktivno sodelovali v njej. Politično so se različno opredeljevali, a so vendar ohranjali nek nivo.

Do zdaj. Žal.

To kar v zadnjem času počne DSP pod vodstvom Vena Tauferja, ni več politika, ampak politikantstvo. Bil sem prav zaskrbljen, da večina članov misli tako kot vodstvo, pa me je nekoliko potolažil Drago Bajt v Pogledih. Kljub temu pogrešam še kak odločen pisateljski glas, k razumu. K spodbujanju dialoga, ne pa k prepovedi strank, še posebej ene.

Predsednik Veno Taufer je danes iznesel še eno obtožbo na račun strank. Prisluškujejo mu! Menda je to tudi dokazal. In ne samo to, ve celo da mu prisluškuje eden od podmladkov političnih strank. V poročilu, ki sem ga bral, sicer ne piše, kako je to preveril, prav tako ne, ali je prisluškovanje prijavil pristojnim organom. Če je namreč povedano resnica je, ogrožena naša svoboda! Ne vem, če se Veno Taufer zaveda, kako resne obtožbe je izrekel in kako nujno je, da jih dokaže. Izkoriščanje represivnih organov države v strankarske interese pomeni konec demokracije. Pomeni konec svobodnega sveta. Če pa je izrečeno laž, potem gre seveda za navaden politični manever, ki naj v revolucionarnem duhu, kjer je za dosego zastavljenega cilja mogoče uporabiti vsa sredstva, odplavi nasprotnike in na površje pripelje Tauferju in podpisanim pisateljem bolj všečno politično opcijo.

Osebno bi veliko raje slišal, da je Veno Taufer danes podal kazensko ovadbo zaradi možnosti prisluškovanja, kot pa da je vse skupaj objavil na tiskovni konferenci, brez omembe konkretnih imen, a tako, da vsi vemo koga je mislil. Meni to deluje politično nehigienično.