V petek nas je na postnih večerih obiskala dramska igralka, dobitnica Boršnikovega prstana Milada Kalezić. Že od srečanja, ko sem prišel ponjo na železniško postajo, je s svojo neposrednostjo in prijaznostjo podirala stereotipe o igralcih in zvezdah. Gospa Milada nam je spregovorila o svoji poti, o iskanju in najdenju o tem, da je za vsakim vprašanjem odgovor, le da ga včasih v prvem trenutku ne vidimo. S svojim črnogorskim temperamentom, odkritostjo in željo, da z nami deli svojo pot, nas je spodbudila k poživitvi lastnega krščanskega življenja. In še kako potrebujemo zgledov.

Milada je posebna v več stvareh. Oče in mati nista pravzaprav nikoli sprejela njenega poklica, oče si tudi ni ogledal nobene njene predstave. »Še dobro«, je iskreno priznala, »kajti igrala sem res množico različnih vlog in verjemite, da očetu ni bilo do tega da bi me šel gledat, ko sem recimo prepričljivo upodobila padlo dekle…«

Po spreobrnjenju je začela obiskovati samostane, prebirati Sveto pismo, peti v pevskem zboru… Nekako se je odrekla nekaterim stvarem, ki so nam samoumevne. Nima televizorja, elektronskega naslova, ne vozi avtomobila… Po vrsti odlično odigranih dramskih vlog, ki jih je, kot priznava, včasih res težko igrala, je na podelitvi Boršnikovega prstana nagovorila slovensko javnost. Tole je del njenega nagovora.

»In na koncu seveda hvala dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj. Kakor je pisano: 'Kaj pa imaš, česar ne bi prejel?' Rekla sem nekoč svojemu duhovniku, da imam neustavljivo željo, da bi letela nad mestom in govorila vsem: 'Verujte evangeliju. Bog nas ljubi.' Pa mi je odvrnil: 'To željo vam je izpolnil.' Nocoj mi jo je res. Kadar nosimo bremena drug drugemu, kadar se ljubimo med seboj, kakor nas ljubi On, takrat lahko zaslišimo božji glas, ki nam govori: 'Ti si jaz. Jaz sem ti.'

Hvala vsem in Bog vas blagoslovi.«