Citiram uvod v članek, ki ste ga lahko prebrali v večini slovenskih (in tujih) časnikov. „Pred 149 leti se je v Mehiki rodila majhna deklica, ki je dobila ime Julia. Njeno življenje pa je zaznamovala redka bolezen, zaradi katere sta se je prijela vzdevka "bradata ženska" in "najgrša ženska na svetu".

Ne, ne bom pisal o tem, da je nekdo grd, ker človek pač ni grd, saj je ustvarjen po božji podobi, kot beremo v Svetem pismu. Prav tako ne bom pisal o tem, da človeka ne omadežuje tisto, kar pride vanj, ampak tisto kar gre iz njega...

Ta (tragična) zgodba je zanimiva zaradi dejanja, ki je še kako pomembno tudi za nas, saj se dotika temeljne človekove pravice, pravice do groba!

Umetnica Laura Anderson Barbata je poskrbela, da so jo končno dostojanstveno pokopali v njeni domovini Mehiki. Skoraj deset let se je borila, da bi ji omogočila pogreb. Njene posmrtne ostanke so ta teden po obširni kampanji prepeljali v Mehiko, kjer so imeli primeren pogreb.

To so storili Mehičani. Tudi po tolikih letih so čutili, da ni bilo prav, kar se je dogajajo z njo. Da so jo razkazovali naokoli v stekleni vitrini in da je celo po tragični smrti „tavala“ po svetu...

Želim si, da bi mi Slovenci, za nekaj časa postali Mehičani. Da bi vsi skupaj začutili, da ni prav, če človeški ostanki ležijo nepokopani v kraških jamah, rudniških rovih, tankovskih jarkih... Želim si, da bi se tudi pri nas našla umetnica ali umetnik, ki bi si s svojim vplivom in iskreno željo, prizadeval(a) za „primeren pogreb“ tistih, ki so jim nekoč odrekli vsako pravico do človeškega dostojanstva. Želim si, da bi tudi pri nas prišlo do močnega javnomnenjskega obrata, ki bi nas vsaj približali Mehičanom.

Govorim iskreno, brez misli na kakršnokoli maščevanje. Govorim iz občečloveškega nagiba, da je človek človeku po smrti enak in si zasluži primeren grob. To je vedela že Antigona, to vedo Mehičani, mi Slovenci pa smo barbari...