Spet imamo odprto osrednjo hišo moderne umetnosti pri nas. Po treh letih prenove so nocoj odprli veliko pregledno razstavo Zorana Mušiča. Tiskovne sem se danes želel udeležiti že zaradi posebnosti dogodka, ki ga je direktorica Zdenka Badovinac označila, kar za zgodovinskega. Res prenova osrednjega prostora, kjer se hrani nacionalni zaklad sodobne likovne produkcije ni kar tako. Še sploh če spremljamo polemike, ki so projekt prenove spremljale že od samega začetka. Namreč, zakaj se lotiti tako obsežne prenove, če se ne da doseči bistvenega povečanja razstavnih in ostalih površin, ker je stavba spomeniško zaščitena?
Nekaj novih prostorov, so pri prenovi vendarle z prerazporeditvijo iztržili, verjetno pa je najbolj razveseljiva novica gradnja nove stavbe na Metelkovi, kjer naj bi (predvidoma leta 2011) dobila prostor umetnost 21. stoletja.
Toliko o »vznesenosti« trenutka. Po tem so namreč predstavili še odprtje velike razstave Zorana Mušiča, njegovih del iz domačih zbirk. In tukaj sem spoznal, da se kljub obnovljenim prostorom, v načinu prezentacije pravzaprav ni nič spremenilo. Kustosinja Breda Ilich Klančnik, nam je kljub velikemu poznavanju Mušiča postregla le z nekaj »tehničnimi« podatki. Sledili sta dve razvlečeni predavanji o pomenu Zorana Mušiča in njegovega dela. Verjamem, da bi študente na likovni akademiji ali umetnostni zgodovini lahko očarali, tudi mene kot likovnika bi lahko, ampak kot novinar sem zraven pošteno zehal. Predolgo, brez iskrivih prebliskov, akademsko… Zelo spoštujem dr. Tomaža Brejca. Za diplomo sem predelal njegovo delo o Temnem modernizmu. Kljub temu pa mi v zvezi z Mušičem ni uspel prižgati iskre. Prav tako ne beograjski kritik Jaša Denegri. Na razumem, kako lahko Moderna galerija zamudi takšno priložnost, kot je medijski nagovor. Tako razstavo bi na Dunaju prodali tako, da bi ljudje stali v vrstah pred galerijo, da bi lahko vstopili. Tako pa si upam skoraj napovedati, da bo galerija v prihodnjih dneh spet z znamenju povprečnosti. Zakaj tako?
Vse je bilo pozabljeno ob pogledu na razstavo, ki v trenutku navduši. Mušič se ne da ujeti v kalupe likovne kritike, me je prešinilo. Zato tudi vam priporočam ogled, bolj kot pa kakšno predavanje o njem, pa čeprav prileti iz zelo strokovnih ust.
Kategorija: "kultura"
V Kulturnih utrinkih je danes Jure Sešek gostil diplomata Milana Jazbeca, tudi pisatelja, ki je pred časom izdal delo z naslovom "Martin Krpan, diplomat in vojščak". Kar nekaj trditev o Krpanu sem slišal s katerimi se globoko ne strinjam in ker sem imel že leta 2002 o tem neko časopisno polemiko, naj povzamem nekaj trditev in nanje podam tudi drugačen pogled.
Takole odgovarja Milan Jazbec v enem od intervjujev na vprašanje kdo je zanj Martin Krpan:
»No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi. Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika? Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.«
Strinjam se, da je to na Krpana mogoč pogled. Ampak pogled na Krpana ne more biti samo enosmeren, kajti njegova dejanja so tipično negativna, lahko bi rekli da gre za antijunaka. Je namreč lažnivec, ki naplahta cesarja in mu še v oči gleda, tihotapec, kontrabant, ki se preživlja s sivo ekonomijo, ne plačuje davkov, pretepa organe oblasti, spomnite se kako je enega pograbil in druge z njim omlatil, cesar ga najame kot morilca, ki nato izkoristi Brdavsovo naivnost in mu vzame glavo, nima nobenega smisla za ekologijo, kajti poseka drevo sredi negovanega vrta in še bi lahko naštevali.
Morda smo Slovenci ta model junaka, čeprav je izmišljen, posvojili zato ker nismo imeli nekih posebnih junakov iz zgodovine.
Naj povem še, da je Josip Stritar o Krpanu že leta 1874 zapisal, da gre za posrečeno »burko« v kateri Levstik ni hotel slikati slovenskega ljudstva. Anton Slodnjak je že v tridesetih letih (prejšnjega stoletja) zapisal, da je bil Krpan kmečki tihotapec, ki po opravljenem poslu, ki ga ne zmore noben dunajski velikaš, zavrne ponujeno cesarično in za svoje delo zahteva gmotno plačilo. Težko bi torej Jazbečevi interpretaciji Martina Krpana, kljub vznesenosti, nekritično pritrdili, če se je o njegovi osebi že v časih precej pred nami, burila polemika. Že nekaj let pa imamo tudi knjigo Aleksandra Zorna z naslovom Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji, kjer je podoba literarnega (anti)junaka Martina Krpana dokumentirana in ponujena v osebni razmislek.
V ponedeljek v oddaji PRO je bil objavljen posnetek kulturnega programa, ki smo ga posneli na Sinjem vrhu nad Ajdovščino v likovni koloniji Umetniki za Karitas. V soboto bo namreč na dvorcu Zemono pri Vipavi odprtje že petnajste tradicionalne razstave iz te dobrodelne kolonije. Slikar Janez Medvešek eden izmed sodelujočih mi je takoj naslednji dan poslal naselednje sporočilo: "Zdravo, Jože! Ko si na Sinjem vrhu snemal odajo, se mi ni zdela prav nič posebnega. To je kot slika, ki nastaja, poteza za potezo na platno... - samoumevno. Ampak, ko je pa ta " slika" s Sinjega vrha sinoči dobila okvir... Upppssss!!! Čestitam . Pa ne zaradi mojega sodelovanja. Sinoči sem šele opazil, koliko dela, zaporedja, končkov mozaika je bilo v njej. Še enkrat bom rekel, tako kot slika. Ta nastane prvo v umetnikovi glavi, ko pa gledaš umetnika, ki polaga potezo za potezo je to eno "čudno" dogajanje. Vem, ti si vedel, kaj delaš in tista slika, ki sem jo "slišal" sinoči je bila LEPA!"
Janezu se zahvaljejem za pohvalo in mu hkrati varčam žogico, saj če je oddaja bila dobra je bila zaradi sodelujočih! Pripenjam še izjave slikarjev in organizatorjev, ki so enkrat za spremembo, namesto s čopičem spregovorili pred avditorijem. Hvala!
Anamarija Stibilj
Edi Žerjal
Azad Karim
Franko Žerjal
Jana Vizjak
Janez Medvešek
Jožica Ličen
Lenče Mitevska
Lucijan Bratuš
Matej Kobal
Primož Brecelj
Silva Copič
Silva Karim
Tea Curk Sorta
Vesna Čadež
Rad imam vonj po barvah. Nekoč mi je bilo najlepše, ko sem dobil nove barvice. Dišale so po nečem posebnem, pigmentih, lesu, novem… Tudi vodene barve imajo svoj poseben vonj, le skloniti se moraš in ga začutiš. Vedno sem bil rad pri ograji, ki se je barvala ali v delavnici, kjer so popravljali in barvali avtomobile. Kasneje me je prevzel vonj po barvi za stene. Navadnem Jupolu. Novo pobarvano stanovanje ima poseben vonj, ki daje občutek novega, čistega, neomadeževanega.
Slikarske barve pa dišijo še intenzivneje. Oljne imajo značilen vonj, ki se meša s terpentinom in lanenim oljem. Vendar imajo oljne barve to slabost, da se počasi sušijo. Seveda lahko uporabljaš različne trdilce, ampak jaz sem končno pristal pri akrilnih barvah.
Te niso naravne, kot oljne ali tempera barve, vendar pa ponujajo sveže odtenke, intenzivnost, hitro sušenje in spet zanimiv vonj… Včasih se v ateljeju ustavim samo zato, da me preplavi vonj po barvi, platnih in laku. Zanimivo, je da je včasih že impulz vonja dovolj, da se sproži ustvarjalni proces. Bela podlaga kar kliče po barvi. In koliko je po domovih belih sten, ki kličejo po barvah in slikah…?
Pa se je zgodilo. Razstava je uspešno odprta, obisk zelo dober, odmevi vzpodbudni. Tako zelo telegrafsko sporočam, kar se je nocoj dogajalo. Mag. Bernarda Podlipnik je v svojem prepoznavnem, pedagoškem slogu poskrbela, da je bilo tudi likovno ozadje slik dobro razumljivo. Dr. Marijan Peklaj je nakazal, kako se kaže razkorak v branju Svetega pisma glede na podobo, med različnimi Cerkvami. Pohvaliti je potrebno tudi glasbenico, ki je kljub glasbilu v ne najboljši formi, pesmi izvedla na prefinjenem nivoju. Zvezda večera je bil naš najmlajši, ki je poskrbel za »med« kulturni program, predvsem z neupoštevanjem najbolj osnovnih norm obnašanja... Hvala Bogu, da so ga vsaj obiskovalci ocenili kot »simpatičnega«. Hvala vsem, ki s(te)o se odprtja udeležili v velikem številu. Posebej sorodnikom, ki so morali premagati kar nekaj kilometrov iz Dolenjske. Lepo je, če avtor ni osamljen, ampak mu ob strani stojijo ljudje, ki dobro mislijo. Zelo vesel sem bil stanovskih kolegov Mirsada Begića, Toneta Seiferta, Lucijana Bratuša, Marte Kunaver in Viktorja Konjedica, ki so me spomnili na Sinji vrh in prijateljsko vzdušje dobrote in lepote. Skratka, v duši poje, vtisi se zbirajo in pritisk, napetost počasi popušča. Do naslednje razstave, se razume. Hvala vsem še enkrat, tudi fotografinji Ani Gerčar za dokumentacijo.
Kritičarka mag. Bernarda Podlipnik, avtor in Manica Ferenc iz Družine
Dr. Marijan Peklaj
Mlada pianistka Katarina.