Spet imamo odprto osrednjo hišo moderne umetnosti pri nas. Po treh letih prenove so nocoj odprli veliko pregledno razstavo Zorana Mušiča. Tiskovne sem se danes želel udeležiti že zaradi posebnosti dogodka, ki ga je direktorica Zdenka Badovinac označila, kar za zgodovinskega. Res prenova osrednjega prostora, kjer se hrani nacionalni zaklad sodobne likovne produkcije ni kar tako. Še sploh če spremljamo polemike, ki so projekt prenove spremljale že od samega začetka. Namreč, zakaj se lotiti tako obsežne prenove, če se ne da doseči bistvenega povečanja razstavnih in ostalih površin, ker je stavba spomeniško zaščitena?
Nekaj novih prostorov, so pri prenovi vendarle z prerazporeditvijo iztržili, verjetno pa je najbolj razveseljiva novica gradnja nove stavbe na Metelkovi, kjer naj bi (predvidoma leta 2011) dobila prostor umetnost 21. stoletja.
Toliko o »vznesenosti« trenutka. Po tem so namreč predstavili še odprtje velike razstave Zorana Mušiča, njegovih del iz domačih zbirk. In tukaj sem spoznal, da se kljub obnovljenim prostorom, v načinu prezentacije pravzaprav ni nič spremenilo. Kustosinja Breda Ilich Klančnik, nam je kljub velikemu poznavanju Mušiča postregla le z nekaj »tehničnimi« podatki. Sledili sta dve razvlečeni predavanji o pomenu Zorana Mušiča in njegovega dela. Verjamem, da bi študente na likovni akademiji ali umetnostni zgodovini lahko očarali, tudi mene kot likovnika bi lahko, ampak kot novinar sem zraven pošteno zehal. Predolgo, brez iskrivih prebliskov, akademsko… Zelo spoštujem dr. Tomaža Brejca. Za diplomo sem predelal njegovo delo o Temnem modernizmu. Kljub temu pa mi v zvezi z Mušičem ni uspel prižgati iskre. Prav tako ne beograjski kritik Jaša Denegri. Na razumem, kako lahko Moderna galerija zamudi takšno priložnost, kot je medijski nagovor. Tako razstavo bi na Dunaju prodali tako, da bi ljudje stali v vrstah pred galerijo, da bi lahko vstopili. Tako pa si upam skoraj napovedati, da bo galerija v prihodnjih dneh spet z znamenju povprečnosti. Zakaj tako?
Vse je bilo pozabljeno ob pogledu na razstavo, ki v trenutku navduši. Mušič se ne da ujeti v kalupe likovne kritike, me je prešinilo. Zato tudi vam priporočam ogled, bolj kot pa kakšno predavanje o njem, pa čeprav prileti iz zelo strokovnih ust.