V Kulturnih utrinkih je danes Jure Sešek gostil diplomata Milana Jazbeca, tudi pisatelja, ki je pred časom izdal delo z naslovom "Martin Krpan, diplomat in vojščak". Kar nekaj trditev o Krpanu sem slišal s katerimi se globoko ne strinjam in ker sem imel že leta 2002 o tem neko časopisno polemiko, naj povzamem nekaj trditev in nanje podam tudi drugačen pogled.
Takole odgovarja Milan Jazbec v enem od intervjujev na vprašanje kdo je zanj Martin Krpan:
»No, Martin Krpan je za mene v tej knjigi, pa tudi sicer, primer samozavestnega, smelega, pogumnega in zadržanega človeka, ki se zanese na svoje sposobnosti in drži besedo. Je spreten, iznajdljiv in spoštljiv ter se spozna na manire, čeprav marsikdo drugače misli. Ni pohlepen in ohol, pa tudi nečimrn ne. Ne želi si tistega, česar ne rabi in s čim ne bi imel kaj početi. Njegov vrednostni sistem je čvrst in mu omogoča biti pokončen in ponosen. Zato mu ni treba svojega življenja zamenjati s službo na dvoru in si tega tudi ne želi. Kako poučno, ko navidezni dvori vedno privlačijo s svojimi dvomljivimi lučmi. Je izpričano sposoben velikih del, navezan je na domače okolje – sploh ima sam s sabo in s svetom okoli sebe uravnotežen pozitiven odnos. Mar ni to blizu tistemu, kar so starogrški filozofi videli kot ideal državnika? Prepričan sem, da je imel Levstik s Krpanom v mislih takega posameznika, svobodnega in svobodomiselnega, sposobnega in zadovoljnega, ki je temelj vsake države. To je po moje temeljno Levstikovo sporočilo za današnji čas.«

Strinjam se, da je to na Krpana mogoč pogled. Ampak pogled na Krpana ne more biti samo enosmeren, kajti njegova dejanja so tipično negativna, lahko bi rekli da gre za antijunaka. Je namreč lažnivec, ki naplahta cesarja in mu še v oči gleda, tihotapec, kontrabant, ki se preživlja s sivo ekonomijo, ne plačuje davkov, pretepa organe oblasti, spomnite se kako je enega pograbil in druge z njim omlatil, cesar ga najame kot morilca, ki nato izkoristi Brdavsovo naivnost in mu vzame glavo, nima nobenega smisla za ekologijo, kajti poseka drevo sredi negovanega vrta in še bi lahko naštevali.
Morda smo Slovenci ta model junaka, čeprav je izmišljen, posvojili zato ker nismo imeli nekih posebnih junakov iz zgodovine.
Naj povem še, da je Josip Stritar o Krpanu že leta 1874 zapisal, da gre za posrečeno »burko« v kateri Levstik ni hotel slikati slovenskega ljudstva. Anton Slodnjak je že v tridesetih letih (prejšnjega stoletja) zapisal, da je bil Krpan kmečki tihotapec, ki po opravljenem poslu, ki ga ne zmore noben dunajski velikaš, zavrne ponujeno cesarično in za svoje delo zahteva gmotno plačilo. Težko bi torej Jazbečevi interpretaciji Martina Krpana, kljub vznesenosti, nekritično pritrdili, če se je o njegovi osebi že v časih precej pred nami, burila polemika. Že nekaj let pa imamo tudi knjigo Aleksandra Zorna z naslovom Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji, kjer je podoba literarnega (anti)junaka Martina Krpana dokumentirana in ponujena v osebni razmislek.