V Slovenski filharmoniji je bil (nocoj) v soboto, 6. novembra, ob 19.30 na sporedu oratorij Blaženi Anton Martin Slomšek skladatelja Jožeta Trošta. Posvečen je bil 210 letnici rojstva blaženega Slomška, 70 letnici skladatelja prof. Jožeta Trošta in spominu na letos umrlega soavtorja besedila prof. dr. Stanka Janežiča. Pod taktirko Damijane Božič – Močnik so ob spremljavi orkestra nastopili MePZ Anton Foerster Ljubljana, MePZ Duri Col, sopranistka Marta Močnik – Pirc, basbaritonist Marko Fink ter organist Klemen Karlin. Na koncertu v Slovenski filharmoniji smo sicer opazili vatikanskega nuncija Castelloja, celjskega škofa Lipvška, koprskega pomožnega škofa Bizjaka in vrsto odličnih gostov.
Poslušali smo odlično izvedeno, monumentalno delo, za katerega se je ideja porodila že leta 1999 ob razglasitvi Slomška za blaženega. Glavni pobudnik, da je omenjeno delo doživelo krstno izvedbo, je bil nekdanji mariborski stolni župnik, zdajšnji celjski ordinarij, dr. Stanko Lipovšek. Oratorij, ki je sestavljen iz sedmih delov, je bil napisan in krstno izveden ob drugi obletnici Slomškove beatifikacije in papeževega obiska v Sloveniji, leta 2001. Med parti za solista in zbor se prepletajo tudi nekatere Slomškove pesmi, kot npr. Glejte že sonce zahaja, Preljubo veselje ali V nebesih sem doma. To daje delu žlahten ljudski pridih, zato ga je publika z veseljem sprejela. Oratorij je bil sicer izveden dvanajstič, v Ljubljani tokrat drugič, prvič pa smo lahko slišali instrumentalno uverturo, ki jo je Trošt naknadno napisal kot uvodni stavek oratorija. To je prav lep uspeh za to Troštovo delo, ki verjetno predstavlja enega od vrhov Troštovega skladateljskega opusa.
Meni se je ob koncu, ko sem videval zadovoljne obraze poslušalcev in izvajalcev porodilo le še vprašanje: ali lahko pričakujemo kakšno podobno glasbeno stvaritev tudi za mučenca, bl. Alojzija Grozdeta?

V sredo je minilo natanko eno leto od smrti slikarja Branka Čušina. Svojci so se ga poleg svete maše, spomnili še z zelo zanimivo razstavo, ki je na ogled v Kulturnem hramu v domači Koroški Beli. V njegovi zapuščini so namreč našli tudi mapo z naslovom odložene. Gre za dela, ki se slikarju niso zdela tako dobra, da bi jih razstavil in ne tako slaba, da bi jih zavrgel. In iz tega fonda je sin Gregor naredil izbor, slike so uokvirili in razstavili. Priznam, da se me je razstava dotaknila. Morda zaradi slavnostnega spominskega vzdušja najbližjih, morda zaradi kulturnega programa z dvema domišljenima glasbenima točkama, morda pa tudi zaradi neklasičnih poudarkov razstave, ki Branka Čušina prikazujejo v nekoliko drugačni luči.

Če sem bil vedno vajen, da je slikar svoje motive izdelal do konca, morda tudi s kakšnim detajlom preveč, se tukaj prikaže na izjemno svež in svoboden način. Namreč »odložene« slike ponujajo gledalcu ogromno manevrskega prostora za lastne poglede, za lastne interpretacije in so bolj odprte, bolj dihajo. Barve in oblike živijo nekoliko po svoje, neobremenjeno. Najde se celo kakšna taka slika, kjer stene ne rastejo samo navpično, kot nam jih kaže perspektiva, ampak po svoje, kot v kakšni otroški ilustraciji. Skratka prijateljem in znancem Branka Čušina, se leto po njegovi smrti kaže nov pogled nanj, ki pa, kot pravijo svojci, sploh ni zaključen. Kakšno novo likovno odkritje nas v prihodnje torej še čaka.

V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je na sporedu Puccinijeva opera Manon Lescaut, kot prva predstava v novi sezoni. Gre za klasično opero v kateri se je italijanski režiser Giulio Ciabatti odpovedal uprizoritvenim posodobitvam in nas odpeljal nazaj v leta okoli 1730, ko naj bi nastala predloga za omenjeno opero.
Zgodba opisuje ljubezen med lahkoživo Manon Lescaut in študentom vitezom Des Grieuxjem. Manon ni vajena skromnega življenja, zato se brez slovesa preseli k bogatemu Gerontu de Ravoirju, ki si je zaželel mlade žene. Manon kmalu spozna, da je njeno življenje v bogastvu prazno in si spet želi sreče s siromašnim Des Grieuxjem. Zato načrtuje pobeg z njim, vendar pa želi ukrasti tudi možev denar. To ji prepreči ljubosumni soprog, ki jo da zapreti in izgnati v takrat divjo Ameriko. Tja se kot hlapec na galeji odpravi tudi vitez Des Grieux. Manon nato v izgnanstvu umre svojemu ljubemu na rokah.
V glavni vlogi v alternaciji poje sopranistka Milena Morača, ki ji je ta vloga očitno pisana na kožo, saj je poleg pevke tudi odlična igralka. To se je še posebej pokazalo na koncu, kjer glavna junakinja celo zadnje dejanje »umira«. Gostujoči tenorist v vlogi viteza Des Grieuxja Carlo Barricelli, je naši primadoni pevsko sicer zelo dobro sledil, vendar pa je bil igralsko bolj zadržan.
Omenjena predstava je dobra popotnica ljubljanski opernobaletni hiši, ki je že toliko časa brez domicila in seveda tudi zvesti publiki. In ko smo že pri publiki… to sem na predstavi še najbolj pogrešal. Gallusova dvorana sprejme kakih 1100 obiskovalcev, nas pa je bilo v dvorani kakih 500, kar je dobro, a polno vendar ni bilo, pa čeprav bi si predstava in interpreti to zaslužili.

Včeraj sem bil na novinarski konferenci v Moderni galeriji, kjer so predstavljali ponovno srečanje skupine OHO tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Ta konec tedna bo tako avantgardno precej zanimiv kajti zastavlja se vprašanje kaj lahko umetniška skupina iz srede šestdesetih let danes še sporoči gledalcu. Pa pravzaprav nisem mislil pisati o Marku Pogačniku, Marjanu Cigliču, Iztoku Geistru, Milenku Matanoviću, Franciju Zagoričniku, Tomažu Brejcu, Davidu Nezu, Tomaž Šalamunu, Alešu Kermaunerju in drugih, ki so sestavljali to umetniško skupino in se leta 1971 samoukinili kot OHO.
Že pred tem sem na Jakopičevem sprehajališču naletel na arhitekturno razstavo „Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo 2007, 2008, 2009“. Nagrada je priznanje arhitektom, ki se z inovativnimi pristopi ukvarjajo z okoljsko problematiko. Na razstavo sem se pripeljal s kolesom in v prvem hipu opazil le del zapisan v angleščini, čeprav sem kasneje ugotovil, da je razstava vseeno dvojezična slovensko - angleška. Razstava je mimogrede odlična, ampak o vsebini kdaj drugič.
Na tiskovni v Moderni galeriji je najprej govoril kustos Igor Španjol, nato kustos Branko Franceschi iz zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, nato še en hrvaški kustos in končno eden od OHO-jevcev David Nez, ki se je po 40 letih spet vrnil v Ljubljano in Zagreb.
Edine slovenske besede v tem času nam je namenil Španjol. Hrvaška gosta sta govorila v hrvaščini, Nez pa v angleščini. Nihče nas ni vprašal, če bi želeli prevod. Vsi vedo, da tukaj vsi govorimo tako hrvaško kot angleško. Dobro! Taki pač smo, hitro preidemo na besednjak soseda.
Vendar pa si ne znam predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi razstavo v Zagrebu, Trstu, Berlinu, Parizu..., poleg domačih opremil še slovenskimi podnapisi. Ne vem, kako bi me gledali, če bi na tiskovni konferenci nacionalnega muzeja za sodobno umetnost v Parizu govoril le v slovenščini? Bi me prevajali? Izgleda kot bi ne živeli v prestolnici samostojne države s svojim knjižnim jezikom, ampak v kakšni izpostavi ameriške ali angleške kolonije. Ali gre zgolj za samoumevnost, ki meji na malomarnost? Ob takih primerih se mi zastavlja vprašanje, ali je neupoštevanje domačega jezika tudi nespoštovanje tukaj živečih, ali na nekem nivoju celo kulturni imperializem!

Milenko Matanović, David Nez in Igor Španjol

Festival Ljubljana 2010 se je sinoči končal s koncertom kitarista Paca de Lucie. Naj najprej navedem nekaj podatkov, ki jih povzemam po tiskovni konferenci organizatorjev. Tokratni poletni festival v Ljubljani je obiskalo več kot 70.000 ljudi.

Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek je povedal, da je zadovoljen z obiskom prireditev. Kljub slabšim pričakovanjem je bil obisk enak lanskemu. Na Festivalu, ki se je začel 5. julija je bilo izvedenih 77 prireditev različnih zvrsti, ki jih je oblikovalo več kot 2000 umetnikov iz več kot 30 držav sveta. Najtežji zalogaj za organizatorje letošnjega festivala je bilo gostovanje Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ne samo zaradi velikosti predstave in števila umetnikov, pač pa tudi zato, ker so z njimi prvič sodelovali v celotnem obsegu. Stroški za program letošnjega festivala znašajo približno 2,5 milijona evrov, od tega so malo manj kot milijon evrov predstavljali prilivi sponzorskih in donatorskih prispevkov, mestna občina Ljubljana pa je prispevala 600.000 evrov. Brlek ocenjuje, da cene vstopnic niso previsoke. Vendar pa predvideva, da bodo vstopnice naslednje leto za večino prireditev cenejše, saj se je znižal tudi standard obiskovalcev. Za prihodnje leto tudi načrtujejo večje popuste za nakup vstopnic v predprodaji, ne bo pa več možen nakup "vročih vstopnic", ki so bile cenejše na dan same prireditve, je še dodal Brlek.
In ko smo že pri cenah. Ljubitelji klasične glasbe so morali največ odšteti za izvedbe pod taktirko slovitega dirigenta Valerija Gergijeva, torej za opero Žena brez sence v izvedbi Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ki je bila na sporedu 11. in 12. avgusta, za koncert Orkestra Mariinskega gledališča 13. avgusta in koncert Londonskih simfonikov. Cene vstopnic so se gibale od 59 do 89 evrov. Res pa je, da vsakokrat le ni bilo treba odšteti zasoljene polne cene... 40-odstotni popust so nudili na dan prireditve za vstopnice, ki jih v predprodaji niso prodali. Vendar pa to ne bi smel biti model delovanja, kajti kaj lahko se zgodi, da če računaš na popust, potem ostaneš brez vstopnice. Ja, sladko grenki podatki. Ne morem se čisto strinjati, da cene vstopnic niso bile previsoke. Morda so bile primerne glede na kakovost in velikost projekta, vendar pa so bile previsoke... Zdi se, da postaja vrhunska kultura, le še privilegij dobro finančno stoječih. Škoda.