V času, ko se še posebej spominjamo okrogle obletnice konca 2. svetovne vojne in vseh travm, ki so jih prinesli medvojni in povojni časi, je na mestu vprašanje, kako se je vse to odražalo v umetnosti. Kakšna glasbena in gledališka dela so nastala, kaj vse so povedali pisatelji in kakšne slike so slikali slikarji? Da je medvojni čas nagovarjal po diktatu nekdanje totalitarne oblasti, je razumljivo. Vemo, da so nastajala velika monumentalna dela, ki pa vendar niso premogla kritične distance. Vse tisto, kar pa bi kritiziralo čase po 2. svetovni vojni, ali jih skušalo prikazati vsaj kanček bolj realno, je bilo prepovedano, v kali zatrto ali skrito. Kljub temu pa človeški um ni hotel molčati. Ni se hotel upogniti pod težo obtožb, onemogočanj na delovnih mestih, v krogih različnih stanovskih organizacij, ampak je nekatere stvari vseeno povedal. Nekateri so to storili skrito, neposvečenim nevidno.

Če bi si moral predstavljati nebesa, bi si jih verjetno predstavljal kot prostor, kjer vse žari od luči. Različne barve svetlob sijejo na človeka in v njem prebujajo najgloblja hrepenenja. Že mojstri starih katedral so vedeli, da svetloba v sebi nosi nekaj Božjega. Vitraži ali vitraji, velika stenska okna, skozi katera proseva svetloba onstranstva, Nebeški Jeruzalem, so tako lahko (človeško gledano) primeren približek tistega, čemur bi lahko rekli nebeško. Okoli besede vitraž so se sicer odvijale slavistična prerekanja in tako lahko v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo poslovenjen, bolj strokoven izraz vitraj, ki izhaja iz francoske besede vitrail. Kljub temu bom v tem besedilu uporabljal besedo vitraž, ki je širše uporabljena. Torej, če nas že majhno stekleno okno, skozi katero sije sonce, navda z veseljem, kako se počutimo šele, ko sedimo pred velikim vitražem, ki je velik za celo steno enega prostora. Posede nas.

Celoten vitraž v cerkvi Marije Božje Matere v župniji Kristusa odrešenika

V Mariji posvečeni cerkvi v Kosezah v Ljubljani je tak vitraž. Ustvaril ga je akademski slikar, duhovnik Stane Kregar (1905 – 1973). Na levi strani je podoba Marije z otrokom, ki stoji na luninem krajcu, pod katero opazimo kačo in s tem jasno povezavo z evangeljskim odlomkom iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd«. (Raz 12,1) Še bolj pomenljiva je večja, desna polovica vitraža, na kateri je podoba Kristusa Odrešenika. Gre za zanimivost, kajti cerkev je posvečena Mariji, župnija pa Kristusu odrešeniku. Načrte za cerkev, ki je upodobljena kot Noetova barka je naredil arhitekt Tone Bitenc (1920 – 1977), učenec znamenitega Jožeta Plečnika (1872 – 1957). Vitraž je leta 1973 izdelalo podjetje Staklo iz Zagreba, kjer so izdelali večino Kregarjevih barvnih oken, kajti v Sloveniji v tistem času nismo imeli svojih vitražistov.

Marijin del vitraža

Zakaj tak uvod ob tem vitražu? Kaj ga dela tako posebnega, razen tega, da gre za največje barvno okno v Sloveniji in da je to zadnje delo Staneta Kregarja?

Prepričan sem, da gre za likovno delo, ki se tematizira povojne poboje! Ampak o tem več v nekaj nadaljevanjih...

V celicah UDBE na Beethovnovi 3 pripravljamo prvi del razstave O čem razmišljaš Antigona?, ki bo slovesno odprtje dočakala 21. januarja. Danes smo opravili čiščenje in pripravo prostorov. V prihodnjih dneh bo devet umetnikov v sedem celic postavilo svoja dela. 70 let po koncu druge svetovne vojne je napočil čas, ko lahko tudi o najtemnejših trenutkih naše zgodovine govorimo odprto.

Tisto kar mene osebno najbolj presune ob obisku celic, ki so zdaj razglašene za spomenik državnega pomena, je zelo tanka meja med normalnostjo in terorjem. Naj razložim:

V središču Ljubljane, nasproti parlamenta in Ustavnega sodišča, je stavba, ki je popolnoma prazna. Kljub temu, da je v lasti države, v njej ni nobenega urada, službe, komisije, ustanove… Ko stopiš vanjo zagledaš stopnice in na desni recepcijo. Na hodniku je vse polno nakramanih miz, predalnikov, omar, vrata v pisarne so odprta. Če se spustiš po stopnicah nasproti vhoda navzdol proti kleti, prideš do vrat, ki ti odprejo popolnoma nov svet. Vstop skozi ta vrata, pomeni vstop v nek drug, vzporeden svet, nek nadrealen svet, kjer se je čas ustavil v šestdesetih letih minulega stoletja. Za zaklenjenimi vrati se prikažejo celice s kukali. Štiri imajo okna, dve ne. Na tleh je lesen razpadajoč pod, v kotu ene se je znašla latrina. Celice so velike približno dva krat tri metre, z dobre ti metre visokimi stropi. Na koncu hodnika je umivalnica. Za zasliševalce ali žrtve, kdo ve?

Ljudje so v teh prostorih izginili. Ni jih bilo za njihove družine, sodelavce, družbo. Od tu so jih vodili na zaslišanja. Zanimivo bi bilo odkriti napise, ki so skriti pod beležem in prebrati, kaj je bilo zapisano na stenah. Odkritje celic je bilo nedvomno presenečenje, saj so vse ostale take prostore (v Ljubljani smo jih imeli na več lokacijah, od Slavije do Miklošičeve) tajnih služb skrbno uničili. Hvala Bogu, da so ti prostori zdaj kulturni spomenik. Zanima me, kdaj bodo muzej? Muzej v katerega bodo hodili šolarji, ko se bodo učili o osnovah Titovega totalitarizma…

Ko smo pripravljali prostore, smo razmišljali o tem, da smo se vrsto let sprehajali okoli te stavbe sredi prestolnice, govorili o svojih vsakdanjih stvareh, v kleti te stavbe pa so nekoč nasilno zasliševali  izginule ljudi. Morda znance naših očetov, stricev ali sosedov.

In zdaj bo v te tragične prostore stopila tudi umetnost. To ne bo kratkočasna razstava, ampak razstava, ki bo spraševala vest. Slike in instalacije bodo nastavljale ogledalo naši brezbrižnosti. Si želimo kaj vedeti o tem, ali nam je vseeno? Smo lahko sočutni do onih nesrečnikov, ki so jim tam grenili življenje?

Naši politiki se pogovarjajo o ničelni toleranci do korupcije. Pravilno, potrebno, nujno. Po dogodkih v Parizu, se bo treba pogovarjati tudi o ničelni toleranci do nasilja.

Novinarje nas je pariška tragedija še posebej zadela. Lahko se vprašamo, če se bodo zakrinkani možakarji s puškami, znašli tudi pred našimi vrati. Nelagodno je sploh razmišljati o tem. Nikoli ne moreš biti všeč vsem in kdo lahko loči običajnega človeka od psihopata? Seveda bodo vedno obstajali nasilneži, a kot piše nekje, kdor potegne za meč bo z mečem pokončan!

O tem je še toliko lažje razmišljati, če pomislim na množice anonimnih komentatorjev, ki širijo sovražni govor po spletu in se sploh ne zavedajo, da pripravljajo plodna tla za izbruh nasilja. In kjer je nasilje, jo vedno skupijo tudi nedolžni.

Zato je še toliko bolj potreben dialog. Pogovor. Spoštljivo deljenje mnenj. Poslušanje tistega, ki nam stoji nasproti. Razmišljanje tudi o njegovih argumentih. Empatija. Najslabše kar se bo zdaj zgodilo v Evropi je to, da se bodo prebudile sile, ki bodo vrnile udarec. Tukaj smo še tako starozavezni. Oko za oko, zob za zob. In spet bodo padali nedolžni. Nobene vojne se ne da dobiti z grobim nasiljem. Na koncu, ko vojaške akcije odpovedo, se morajo o vsem skupaj pomeniti diplomati. Za mizo. Preudarno. Dialoško. Na koncu vse skupaj, kar so izpogajali zapišejo na papir in se rokujejo. Za nasiljem si nasprotnika vedno podata roki. Če želita sebi in svojim ljudem omogočiti normalno življenje in blagostanje.

Zato bi bilo vredno razmisliti o volku, ki je v nas. Ga hranimo z nasiljem ali z mirom? S čemer ga namreč hranimo, s tem bo on v našem imenu nastopil pred drugimi!

Še je pravica na svetu, je danes zavzdihnil eden od staršev, ki ima otroka na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja. Gre za reakcijo ob odločitvi Ustavnega sodišča glede financiranja določenega osnovnošolskega izobraževanja, ki je bilo do zdaj le 85 odstotno. Starši, ki smo vpisali otroke v Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, smo že pred vpisom vedeli, da je položaj šoloobveznih učencev v zasebnih šolah v bistvenem primerljiv s položajem šoloobveznih učencev v javnih šolah. Razen v financiranju. Šlo je torej za finančni pritisk na ustanovitelja in seveda na starše. S tem se je v javnosti tudi ustvaril vtis elitnosti zasebne šole.

Morda naj odgovorim na vprašanje, zakaj smo sploh vpisali otroke na zasebno šolo: zaradi vrednot, ki jih ta šola zastopa! Verouk je morda samo neka zunanja manifestacija, kajti v konfesionalnem smislu otroci tako obiskujejo verouk v svoji župniji. Šola nam je všeč zaradi vzdušja, zaradi čistih sten, celih stikal, jaslic za Božič in pirhov za Veliko noč in ker se (javno) ne preklinja po hodnikih in... Sicer pa je šola v smislu podajanja znanja samo ena od šol. Ne razumem najbolje, zakaj bi nam nekdo hotel braniti, da taka šola obstaja in da se tem izobražujejo otroci tistih staršev, ki si to želijo? Konec koncev državo taka šola stane manj kot javna, saj mora ustanovitelj sam skrbeti za vzdrževanje, davke in prispevke za šolstvo pa tako plačujemo vsi.

Tudi učitelji, ki na tej šoli učijo, niso prileteli iz Vatikana, ampak so poučevali na javnih šolah in se izobraževali na naših fakultetah. Ne gre torej za neke nove ljudi, zaradi katerih bodo drugi ostali brez služb. Kaj ne bi enkrat ponujene možnosti zasebnega šolstva sprejeli kot nekaj pozitivnega, zaradi česar bomo vsi na boljšem in nihče na slabšem? Zdrava konkurenca lahko samo prispeva k boljšim rezultatom in ne slabšim. Kje je torej problem, da ni več zasebnih šol?

Prepričan sem da se tisti, ki nevidno vlečejo niti moči v naši državi, še vedno bojijo izgube vpliva. Bojijo se pravice do izbire. Kajti če bi jo dopustili, bi se pokazala njihova prava (ne)moč.

In nenazadnje samo še opazka ob ločenem mnenju štirih ustavnih sodnic: res me je presenetilo, da slonijo na okopih podedovanih pravic štiri dame (tudi mame).

Trije modri, trije kralji sedijo v svojih prostorih in gledajo v nebo. Prikazala se je namreč nova zvezda. Prej je ni nihče opazil, zdaj pa se je pojavila, velika in svetla. In ne samo to. Ta zvezda se še premika, potuje. Modri kralji so v svojem življenju videli že veliko stvari, a potujoče zvezde še ne. Kot bi jih vabila naj gredo na pot za njo…

In kaj oznanja ta zvezda? Novega kralja? To je velik dogodek. Kralju se je treba pokloniti. Preden gredo na pot, najdejo še darila za novorojenega kralja. Izbrali so zlato, kadilo in miro.

Nato so osedlali kamele, ki najbolje prenašajo naporne poti. Pot čez puščave in skalne gore je bila dolga. Na poti za zvezdo so bili tri mesece.

V tem času so se veliko naučili, tudi to, da je treba slediti svoji zvezdi, ko se pojavi, kljub preprekam in težavam. Le če se ji popolnoma predaš, te pripelje do cilja.

Ko so se približali Betlehemu, se je zvezda ustavila. In tam sredi pašnikov, v revni bajti, kjer sicer domujejo živali, so našli novorojenca. V jaslih je ležal otrok in spal. Mama mu je pela uspavanko. Ko so modri spoznali, da se je novi kralj rodil kot najrevnejši otrok, so padli na kolena. Spoznali so, da veličina človeka ne izhaja iz kraja njegovega rojstva, položaja njegovih staršev ali denarja, ki ga premore njegova družina. Modrim je bilo v srcih toplo, saj so končno prišli na cilj. Otroku so podarili pripravljena darila in se po skrivnostnih sanjah vrnili domov.