V času, ko se še posebej spominjamo okrogle obletnice konca 2. svetovne vojne in vseh travm, ki so jih prinesli medvojni in povojni časi, je na mestu vprašanje, kako se je vse to odražalo v umetnosti. Kakšna glasbena in gledališka dela so nastala, kaj vse so povedali pisatelji in kakšne slike so slikali slikarji? Da je medvojni čas nagovarjal po diktatu nekdanje totalitarne oblasti, je razumljivo. Vemo, da so nastajala velika monumentalna dela, ki pa vendar niso premogla kritične distance. Vse tisto, kar pa bi kritiziralo čase po 2. svetovni vojni, ali jih skušalo prikazati vsaj kanček bolj realno, je bilo prepovedano, v kali zatrto ali skrito. Kljub temu pa človeški um ni hotel molčati. Ni se hotel upogniti pod težo obtožb, onemogočanj na delovnih mestih, v krogih različnih stanovskih organizacij, ampak je nekatere stvari vseeno povedal. Nekateri so to storili skrito, neposvečenim nevidno.

Če bi si moral predstavljati nebesa, bi si jih verjetno predstavljal kot prostor, kjer vse žari od luči. Različne barve svetlob sijejo na človeka in v njem prebujajo najgloblja hrepenenja. Že mojstri starih katedral so vedeli, da svetloba v sebi nosi nekaj Božjega. Vitraži ali vitraji, velika stenska okna, skozi katera proseva svetloba onstranstva, Nebeški Jeruzalem, so tako lahko (človeško gledano) primeren približek tistega, čemur bi lahko rekli nebeško. Okoli besede vitraž so se sicer odvijale slavistična prerekanja in tako lahko v Slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo poslovenjen, bolj strokoven izraz vitraj, ki izhaja iz francoske besede vitrail. Kljub temu bom v tem besedilu uporabljal besedo vitraž, ki je širše uporabljena. Torej, če nas že majhno stekleno okno, skozi katero sije sonce, navda z veseljem, kako se počutimo šele, ko sedimo pred velikim vitražem, ki je velik za celo steno enega prostora. Posede nas.

Celoten vitraž v cerkvi Marije Božje Matere v župniji Kristusa odrešenika

V Mariji posvečeni cerkvi v Kosezah v Ljubljani je tak vitraž. Ustvaril ga je akademski slikar, duhovnik Stane Kregar (1905 – 1973). Na levi strani je podoba Marije z otrokom, ki stoji na luninem krajcu, pod katero opazimo kačo in s tem jasno povezavo z evangeljskim odlomkom iz knjige Razodetja: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd«. (Raz 12,1) Še bolj pomenljiva je večja, desna polovica vitraža, na kateri je podoba Kristusa Odrešenika. Gre za zanimivost, kajti cerkev je posvečena Mariji, župnija pa Kristusu odrešeniku. Načrte za cerkev, ki je upodobljena kot Noetova barka je naredil arhitekt Tone Bitenc (1920 – 1977), učenec znamenitega Jožeta Plečnika (1872 – 1957). Vitraž je leta 1973 izdelalo podjetje Staklo iz Zagreba, kjer so izdelali večino Kregarjevih barvnih oken, kajti v Sloveniji v tistem času nismo imeli svojih vitražistov.

Marijin del vitraža

Zakaj tak uvod ob tem vitražu? Kaj ga dela tako posebnega, razen tega, da gre za največje barvno okno v Sloveniji in da je to zadnje delo Staneta Kregarja?

Prepričan sem, da gre za likovno delo, ki se tematizira povojne poboje! Ampak o tem več v nekaj nadaljevanjih...