V celicah UDBE na Beethovnovi 3 pripravljamo prvi del razstave O čem razmišljaš Antigona?, ki bo slovesno odprtje dočakala 21. januarja. Danes smo opravili čiščenje in pripravo prostorov. V prihodnjih dneh bo devet umetnikov v sedem celic postavilo svoja dela. 70 let po koncu druge svetovne vojne je napočil čas, ko lahko tudi o najtemnejših trenutkih naše zgodovine govorimo odprto.

Tisto kar mene osebno najbolj presune ob obisku celic, ki so zdaj razglašene za spomenik državnega pomena, je zelo tanka meja med normalnostjo in terorjem. Naj razložim:

V središču Ljubljane, nasproti parlamenta in Ustavnega sodišča, je stavba, ki je popolnoma prazna. Kljub temu, da je v lasti države, v njej ni nobenega urada, službe, komisije, ustanove… Ko stopiš vanjo zagledaš stopnice in na desni recepcijo. Na hodniku je vse polno nakramanih miz, predalnikov, omar, vrata v pisarne so odprta. Če se spustiš po stopnicah nasproti vhoda navzdol proti kleti, prideš do vrat, ki ti odprejo popolnoma nov svet. Vstop skozi ta vrata, pomeni vstop v nek drug, vzporeden svet, nek nadrealen svet, kjer se je čas ustavil v šestdesetih letih minulega stoletja. Za zaklenjenimi vrati se prikažejo celice s kukali. Štiri imajo okna, dve ne. Na tleh je lesen razpadajoč pod, v kotu ene se je znašla latrina. Celice so velike približno dva krat tri metre, z dobre ti metre visokimi stropi. Na koncu hodnika je umivalnica. Za zasliševalce ali žrtve, kdo ve?

Ljudje so v teh prostorih izginili. Ni jih bilo za njihove družine, sodelavce, družbo. Od tu so jih vodili na zaslišanja. Zanimivo bi bilo odkriti napise, ki so skriti pod beležem in prebrati, kaj je bilo zapisano na stenah. Odkritje celic je bilo nedvomno presenečenje, saj so vse ostale take prostore (v Ljubljani smo jih imeli na več lokacijah, od Slavije do Miklošičeve) tajnih služb skrbno uničili. Hvala Bogu, da so ti prostori zdaj kulturni spomenik. Zanima me, kdaj bodo muzej? Muzej v katerega bodo hodili šolarji, ko se bodo učili o osnovah Titovega totalitarizma…

Ko smo pripravljali prostore, smo razmišljali o tem, da smo se vrsto let sprehajali okoli te stavbe sredi prestolnice, govorili o svojih vsakdanjih stvareh, v kleti te stavbe pa so nekoč nasilno zasliševali  izginule ljudi. Morda znance naših očetov, stricev ali sosedov.

In zdaj bo v te tragične prostore stopila tudi umetnost. To ne bo kratkočasna razstava, ampak razstava, ki bo spraševala vest. Slike in instalacije bodo nastavljale ogledalo naši brezbrižnosti. Si želimo kaj vedeti o tem, ali nam je vseeno? Smo lahko sočutni do onih nesrečnikov, ki so jim tam grenili življenje?