Naši politiki se pogovarjajo o ničelni toleranci do korupcije. Pravilno, potrebno, nujno. Po dogodkih v Parizu, se bo treba pogovarjati tudi o ničelni toleranci do nasilja.

Novinarje nas je pariška tragedija še posebej zadela. Lahko se vprašamo, če se bodo zakrinkani možakarji s puškami, znašli tudi pred našimi vrati. Nelagodno je sploh razmišljati o tem. Nikoli ne moreš biti všeč vsem in kdo lahko loči običajnega človeka od psihopata? Seveda bodo vedno obstajali nasilneži, a kot piše nekje, kdor potegne za meč bo z mečem pokončan!

O tem je še toliko lažje razmišljati, če pomislim na množice anonimnih komentatorjev, ki širijo sovražni govor po spletu in se sploh ne zavedajo, da pripravljajo plodna tla za izbruh nasilja. In kjer je nasilje, jo vedno skupijo tudi nedolžni.

Zato je še toliko bolj potreben dialog. Pogovor. Spoštljivo deljenje mnenj. Poslušanje tistega, ki nam stoji nasproti. Razmišljanje tudi o njegovih argumentih. Empatija. Najslabše kar se bo zdaj zgodilo v Evropi je to, da se bodo prebudile sile, ki bodo vrnile udarec. Tukaj smo še tako starozavezni. Oko za oko, zob za zob. In spet bodo padali nedolžni. Nobene vojne se ne da dobiti z grobim nasiljem. Na koncu, ko vojaške akcije odpovedo, se morajo o vsem skupaj pomeniti diplomati. Za mizo. Preudarno. Dialoško. Na koncu vse skupaj, kar so izpogajali zapišejo na papir in se rokujejo. Za nasiljem si nasprotnika vedno podata roki. Če želita sebi in svojim ljudem omogočiti normalno življenje in blagostanje.

Zato bi bilo vredno razmisliti o volku, ki je v nas. Ga hranimo z nasiljem ali z mirom? S čemer ga namreč hranimo, s tem bo on v našem imenu nastopil pred drugimi!