Pravimo, da se v otroško dušo vtisnejo spomini, ki večkrat zaznamujejo nadaljnje življenje. Mnogo travm, kompleksov, vedenjskih motenj korenini v otroštvu. Sprejetost in ljubezen, ter varnost in red naredijo iz otroka zdravo osebnost, ki se bo sposobna spopadati z življenjskimi izzivi. Če nekaj od tega umanjka, če se pojavi še zloraba, se lahko upravičeno bojimo za prihodnost takih otrok in tudi tistih, ki so z njimi povezani.

Psihologi so proučevali denimo otroštvi Adolfa Hitlerja ali Josipa Stalina in prišli do zanimivih zaključkov. Hitler je denimo svoje travme zatiranja iz otroštva ohranil nedotaknjene in jih kasneje neusmiljeno, s sovraštvom in maščevanjem implementiral tudi v politični sistem, ki ga je vzpostavil. Ni nepomembno, da je bil zdravnik, ki je neuspešno zdravil njegovo mater, na katero je bil (pre)močno navezan, Jud...

Vse to mi hodi na pamet, ob zgodbi desetletnega otroka, ki s pištolo pokonča dva »nevernika« v imenu Islamske države. Pred časom smo lahko videli, kako prav tam otrok, ki še ne hodi in ga dolgobradi oče drži v naročju, skuša igrati nogomet z odrezano glavo. Vse skupaj so za povrh še zabeležili in objavili na spletu.

Zahodna civilizacija, naša civilizacija pravi, da je otrok naše največje bogastvo in da mu moramo omogočiti zdravo in srečno otroštvo. Tam od koder prihajajo omenjeni posnetki, je otrok sredstvo, ki naj služi sejanju strahu. Je brez pravic in brez srečne prihodnosti. Kako bo namreč lahko srečen, ko se bo zavedel, da je nekomu odvzel življenje iz propagandnih razlogov. Ali se je to zgodilo na ukaz, grožnjo ali ker je hotel starejšim, ki so dejansko za eksekucijo odgovorni ustreči, pravzaprav ni važno.