Film Ida Pawla Pawlikowskega me je spomnil na našo zgodbo, na našo spravo, na naše nepokopane. Nekaj o vsebini. Redovnice nekega katoliškega poljskega reda novinko s. Ido, ki je tik pred večnimi zaobljubami pošljejo k teti, njeni edini živeči sorodnici. Tam izve, da je pravzaprav judinja, ki so ji ubili starše. Skupaj s teto, sicer zapito visoko predstavnico režima, sodnico, ki so jo klicali Rdeča Vanda, se odpravita ugotovit, kje so pokopani Idini starši skupaj z njenim bratom. Izkaže se, da je poljski kmet najprej skrival judovsko družino, potem pa se je polakomnil njihovega imetja in s sekiro opravil z njimi. Najmlajše se usmilijo in jo oddajo v katoliško sirotišnico, kjer odrašča in se kasneje pridruži redovnicam. V zameno za posmrtne ostanke njene družine se sestra Ida odloči, da se odpove njeni lastnini (hiši v kateri zdaj živi kmet, ki se je polakomnil njihove lastnine) in jih skupaj s teto pokoplje na judovskem pokopališču.

Črnebele scene filma so izčiščene vsega odvečnega. Vsaka bi lahko delovala kot samostojna fotografija. Pawliakowski je za film prejel Evropska filmska nagrada 2014 za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo ter nagrada občinstva, ter Oskarja 2015 za najboljši tujejezični film. Popolnoma zasluženo!

Tisto kar presune je podobnost z nami. Tudi pri nas trupla nepokopanih čakajo, da najdejo večni mir na mestu, kjer se jih bomo lahko spominjali. Tudi pri nas so se dogajali zločini zaradi imetja, spomnimo se samo zakoncev Hribar z gradu Strmol, o katerih beremo prav v tem času. Tudi pri nas ljudje trpijo zaradi zločinov, ki so jih storili in se ne morejo mirno posloviti od tega sveta. Vest peče. In kljuva. Zločin boli bolj, kot bolečina. Predvsem pa traja dlje. Veliko dlje. Kot bi se rana zagnojila. Vedno bolj razbolena je.

Poljaki nas lahko česa naučijo. Ta primer nam kaže, da prepisovanje sicer ni mogoče, želim pa si, da zgledi vlečejo. Zgodovina je sicer napisana, ampak mnogo je še neosvetljenih detajlov. Dokler jih ne spoznamo, smo obsojeni na to, da jih ponavljamo!

7. aprila 1848 je Lovro Toman na Wolfovi v Ljubljani prvič izobesil slovensko nacionalno zastavo. Ta takrat ni imela ne grba ne peterokrake, čeprav njene barve izvirajo iz barv grba dežele kranjske, ki ima na ščitu modrega kranjskega orla in ga med drugim vidimo celo v Pragi v znameniti cerkvi na Hradčanih med vsemi drugimi grbi takratne države.

V Avstroogrski je bilo seveda prepovedano izobešati zastave, ki niso bile državne, zato je bilo to takrat s strani Slovencev v Ljubljani prepoznano kot izrazito domoljubno dejanje. V Ljubljani je mimogrede v tistem času živelo manj Slovencev kot denimo v Celovcu ali Trstu, ampak to povem zgolj kot zanimivost iz časov pomladi narodov.

Tokrat bi rad nekaj besed namenil naši zastavi in grbu. Zastava je torej stara in nosi naše nacionalne barve. Slovenci smo jo ves čas uporabljali, za razliko od Rusov, katerim je zastava, ki jo danes uporabljajo kot svojo, služila kot njihova pomorska zastava. In še to so začeli uporabljati kasneje in je sploh niso uporabljali ves čas. Danes pa je njihova zastava (v istem barvnem zaporedju) naši veksikološko, nadrejena. In to zato, ker se naši politiki leta 1991 niso mogli domeniti, kako naj zastava (in grb) izgledata. Progresivci, ki se jim ni hotelo odreči rdeče zvezde, niso pristali, da bi zastava in grb izgledala tako kot pred drugo sv. vojno, ker so slovensko trobojnico in kranjski grb na uniformah uporabljali domobranci. Konzervativci, ki so sicer prevzeli oblast na volitvah pa po drugi strani niso imeli dovolj velike večine, da bi zastavo in grb sprejeli sami. Potreben je bil kompromis. In vsak kompromis je praviloma slab. Tako je tudi naša zastava skupaj z grbom slaba. Namreč veksilološko in heraldično slaba. Grb je skupaj z vseh vetrov sestavil Marko Pogačnik, nekdanji član umetniške skupine OHO, danes zdravilec zemlje, ki je namesto grba ustvaril emblem in ga zapovrh postavil še levo zgoraj na zastavo. To je precej nesrečno mesto, saj zastavoslovno to mesto ne ustreza državi, tudi ne pokrajini, ampak kvečjemu guberniji.

Grb, ali bolje tisto kar mi imenujemo grb, ne ustreza heraldičnim pravilom, ker se ga ne da blazonirati. Blazon pomeni heraldični opis, ki ga poznamo iz zgodovine in daje vsakemu grbu unikatno vrednost. Naš je celo tako unikaten, da se ga ne da heraldično opisati, zaradi nesrečne podobe Triglava, ki ne ustreza heraldičnim pravilom. Zaradi povezave z nekdanjim grbom socialistične Slovenije pa je Triglav moral ostati v grbu, sicer nekdanja partija sploh ne bi pristala na menjavo petokrake zvezde.

Ni torej čudno, da s tem, kar danes imamo pravzaprav nihče ni zadovoljen. Po drugi strani pa karkoli pride kot predlog novega grba ali zastave, takoj doživi hrupne napade, zgražanja in odpor. No, enkrat bomo verjetno zastavo in grb vendarle morali spremeniti in se nasloniti na našo zgodovino. In za to pravzaprav gre. Grbi in zastave nam kažejo, da imamo dolgo zgodovino, da rastemo iz korenin naših prednikov, da se naš rod ni začel pred nekaj več kot 70 leti, ampak da v barvah nacionalne zastave sanjamo vsaj že od leta 1848. Katerakoli rešitev že bo sprejeta (danes mi je to postalo jasno) bo morala to upoštevati.

25 let mineva od prvih demokratičnih volitev. Spominjam se tistih dni, ki so nas takrat vse navdajale z upanjem in optimizmom. Ni bilo samoumevno, niti nam ni bilo nič podarjeno. Stare strukture so se v ritmu »bremzolja« dezorientirano kotalile, nagajale, pisale pamflete, strašile … Nekateri vidni politiki starega, so za mejami iskali zatočišča, za primere, če bi stvari ušle iz rok. Navadni ljudje pa smo v nekem posebnem zaupanju gledali naprej. Začelo se je s prvimi volitvami, nadaljevalo z Demosom, plebiscitom, osamosvojitvijo, vojno …

Po petindvajsetih letih z doseženim nikakor ne moremo biti zadovoljni. Kot bi nam ugrabili državo, ki smo jo takrat sanjali. In potem poslušam nebuloze o tem, da smo bili v Jugoslaviji bolj suvereni kot smo zdaj, da so nam državo ukradle stranke in da je bil krvavi Broz največji sin tistega časa …

Žalosten sem ob takih razmišljanjih. Takrat se navadno spomnim časopisa Slovenec. Po začetnem navdušenju, so se nanj vsule kritike. Nihče z njim ni bil resnično zadovoljen. In tako je ugasnil. Pa zdaj? Kaj ni bil boljši »slab« časopis od tega, da ga zdaj ni? Če časopis deluje, ga je vedno mogoče popraviti, če ga ni več, ni kaj za popravljati.

Vse navedeno velja za državo še toliko bolj. Dokler jo imamo, pa kakršnakoli že je, s kakršnimkoli vodstvom, s šefi strank, ki ne zmorejo komunicirati med seboj, z dnevnimi razprtijami in aferami, jo je še vedno mogoče popraviti, izboljšati, približati tistemu, kar si želimo.

Ne bodimo torej taki, kot je bil vedno sitni in nezadovoljni Ezav, ki je za skledo leče prodal svoje prvorojenstvo. Jasno je, da ga ni cenil, da ni vedel kaj početi z njim. Pomemben mu je bil le poln želodec.

Naj med nami vstanejo Jakobi, ki vedo, kaj je treba storiti. Tisti, ki bodo krmilo naše barke usmerili naprej, tisti, ki jim ne bo le do lastnih koristi, privilegijev in moči, ampak bodo delovali za skupno dobro. Tisti, ki bodo ločili zrno od plev in bodo s kančkom daljnovidnosti ustavili duhovno nazadovanje. Kajti kriza in vse tisto, kar je prinesla, se je začelo na duhovnem področju. Ko bomo tu zopet zrasli, se bodo stvari začele postavljati na pravo mesto.

Kristus je vstal, aleluja!

Veliki petek me je pretresel do kosti. Huda jama je res huda. Pred leti sem že bil tu, a ne v jami sami. Zdaj so nas popeljali na kraj zločina. Za enajst pregrad, vse do mesta, kjer so našli napol mumificirane ostanke postreljenih in do mesta, kjer trupla v prvem jašku še čakajo na iznos.

Videli smo mesto, do kjer sta se uspela prebiti dva preživela. V popolni temi, brez kakršnegakoli orodja, naga … Videli smo mesto, kjer so trupla ob odkritju ležala naložena kot v skladovnici, prekrita s plesnijo. Videli smo jašek, kamor so žive ljudi pometali v smrt. Videli smo jašek, ki čaka, da dobimo pogum in trupla iztrgamo jami in izročimo posvečeni zemlji.

Ne vem, če je katero oko ostalo suho. Solze so nemo tekle, usta so ponavljala besede molitve. Na takem kraju kaj drugega od molitve ne preostane. Teža je legala na prsa.

In potem se je zunaj, že ob kapeli začel križev pot. Natanko ob 15. uri, ob uri Jezusove smrti. Kar nekaj ljudi se nam je pridružilo. Iz Laškega in okolice, tudi celjski škof dr. Lipovšek, nekateri pa so prišli celo iz Ljubljane. Ko je bilo konec molitve in radijskega prenosa, je zavladala nenavadna tišina. Ta kraj ne prenese glasnega govorjenja. Le šepet. A takrat ob koncu Križevega pota tudi tega ni bilo. Vsi smo le čakali. In nato smo se razšli. Pozdravljali smo se s pogledi.

Kot Jezus na veliko soboto leži v grobu, v Hudi jami trupla ležijo že 70 let. Opominjajo. Spominjajo. Zbujajo slabo vest. Nemo kričijo. Prosijo za molitev. Prosijo za pokop.

Vhod v jamo.

V rudnik nas je popeljal človek, ki je bil navzoč pri najdbi trupel.

Mesto, kjer je bila prva pregrada. Do naslednje je sledil rov poln jalovine.

Za enajsto pregrado so odkrili mesto ker so žrtve slekli.

Mesto, kjer so postrelili žrtve, ker je bil jašek že poln. Tukaj je ležalo več kot 200 trupel zloženih v skladovnico.