7. aprila 1848 je Lovro Toman na Wolfovi v Ljubljani prvič izobesil slovensko nacionalno zastavo. Ta takrat ni imela ne grba ne peterokrake, čeprav njene barve izvirajo iz barv grba dežele kranjske, ki ima na ščitu modrega kranjskega orla in ga med drugim vidimo celo v Pragi v znameniti cerkvi na Hradčanih med vsemi drugimi grbi takratne države.

V Avstroogrski je bilo seveda prepovedano izobešati zastave, ki niso bile državne, zato je bilo to takrat s strani Slovencev v Ljubljani prepoznano kot izrazito domoljubno dejanje. V Ljubljani je mimogrede v tistem času živelo manj Slovencev kot denimo v Celovcu ali Trstu, ampak to povem zgolj kot zanimivost iz časov pomladi narodov.

Tokrat bi rad nekaj besed namenil naši zastavi in grbu. Zastava je torej stara in nosi naše nacionalne barve. Slovenci smo jo ves čas uporabljali, za razliko od Rusov, katerim je zastava, ki jo danes uporabljajo kot svojo, služila kot njihova pomorska zastava. In še to so začeli uporabljati kasneje in je sploh niso uporabljali ves čas. Danes pa je njihova zastava (v istem barvnem zaporedju) naši veksikološko, nadrejena. In to zato, ker se naši politiki leta 1991 niso mogli domeniti, kako naj zastava (in grb) izgledata. Progresivci, ki se jim ni hotelo odreči rdeče zvezde, niso pristali, da bi zastava in grb izgledala tako kot pred drugo sv. vojno, ker so slovensko trobojnico in kranjski grb na uniformah uporabljali domobranci. Konzervativci, ki so sicer prevzeli oblast na volitvah pa po drugi strani niso imeli dovolj velike večine, da bi zastavo in grb sprejeli sami. Potreben je bil kompromis. In vsak kompromis je praviloma slab. Tako je tudi naša zastava skupaj z grbom slaba. Namreč veksilološko in heraldično slaba. Grb je skupaj z vseh vetrov sestavil Marko Pogačnik, nekdanji član umetniške skupine OHO, danes zdravilec zemlje, ki je namesto grba ustvaril emblem in ga zapovrh postavil še levo zgoraj na zastavo. To je precej nesrečno mesto, saj zastavoslovno to mesto ne ustreza državi, tudi ne pokrajini, ampak kvečjemu guberniji.

Grb, ali bolje tisto kar mi imenujemo grb, ne ustreza heraldičnim pravilom, ker se ga ne da blazonirati. Blazon pomeni heraldični opis, ki ga poznamo iz zgodovine in daje vsakemu grbu unikatno vrednost. Naš je celo tako unikaten, da se ga ne da heraldično opisati, zaradi nesrečne podobe Triglava, ki ne ustreza heraldičnim pravilom. Zaradi povezave z nekdanjim grbom socialistične Slovenije pa je Triglav moral ostati v grbu, sicer nekdanja partija sploh ne bi pristala na menjavo petokrake zvezde.

Ni torej čudno, da s tem, kar danes imamo pravzaprav nihče ni zadovoljen. Po drugi strani pa karkoli pride kot predlog novega grba ali zastave, takoj doživi hrupne napade, zgražanja in odpor. No, enkrat bomo verjetno zastavo in grb vendarle morali spremeniti in se nasloniti na našo zgodovino. In za to pravzaprav gre. Grbi in zastave nam kažejo, da imamo dolgo zgodovino, da rastemo iz korenin naših prednikov, da se naš rod ni začel pred nekaj več kot 70 leti, ampak da v barvah nacionalne zastave sanjamo vsaj že od leta 1848. Katerakoli rešitev že bo sprejeta (danes mi je to postalo jasno) bo morala to upoštevati.