Film Ida Pawla Pawlikowskega me je spomnil na našo zgodbo, na našo spravo, na naše nepokopane. Nekaj o vsebini. Redovnice nekega katoliškega poljskega reda novinko s. Ido, ki je tik pred večnimi zaobljubami pošljejo k teti, njeni edini živeči sorodnici. Tam izve, da je pravzaprav judinja, ki so ji ubili starše. Skupaj s teto, sicer zapito visoko predstavnico režima, sodnico, ki so jo klicali Rdeča Vanda, se odpravita ugotovit, kje so pokopani Idini starši skupaj z njenim bratom. Izkaže se, da je poljski kmet najprej skrival judovsko družino, potem pa se je polakomnil njihovega imetja in s sekiro opravil z njimi. Najmlajše se usmilijo in jo oddajo v katoliško sirotišnico, kjer odrašča in se kasneje pridruži redovnicam. V zameno za posmrtne ostanke njene družine se sestra Ida odloči, da se odpove njeni lastnini (hiši v kateri zdaj živi kmet, ki se je polakomnil njihove lastnine) in jih skupaj s teto pokoplje na judovskem pokopališču.

Črnebele scene filma so izčiščene vsega odvečnega. Vsaka bi lahko delovala kot samostojna fotografija. Pawliakowski je za film prejel Evropska filmska nagrada 2014 za najboljši film, režijo, scenarij in fotografijo ter nagrada občinstva, ter Oskarja 2015 za najboljši tujejezični film. Popolnoma zasluženo!

Tisto kar presune je podobnost z nami. Tudi pri nas trupla nepokopanih čakajo, da najdejo večni mir na mestu, kjer se jih bomo lahko spominjali. Tudi pri nas so se dogajali zločini zaradi imetja, spomnimo se samo zakoncev Hribar z gradu Strmol, o katerih beremo prav v tem času. Tudi pri nas ljudje trpijo zaradi zločinov, ki so jih storili in se ne morejo mirno posloviti od tega sveta. Vest peče. In kljuva. Zločin boli bolj, kot bolečina. Predvsem pa traja dlje. Veliko dlje. Kot bi se rana zagnojila. Vedno bolj razbolena je.

Poljaki nas lahko česa naučijo. Ta primer nam kaže, da prepisovanje sicer ni mogoče, želim pa si, da zgledi vlečejo. Zgodovina je sicer napisana, ampak mnogo je še neosvetljenih detajlov. Dokler jih ne spoznamo, smo obsojeni na to, da jih ponavljamo!