Veliki petek me je pretresel do kosti. Huda jama je res huda. Pred leti sem že bil tu, a ne v jami sami. Zdaj so nas popeljali na kraj zločina. Za enajst pregrad, vse do mesta, kjer so našli napol mumificirane ostanke postreljenih in do mesta, kjer trupla v prvem jašku še čakajo na iznos.

Videli smo mesto, do kjer sta se uspela prebiti dva preživela. V popolni temi, brez kakršnegakoli orodja, naga … Videli smo mesto, kjer so trupla ob odkritju ležala naložena kot v skladovnici, prekrita s plesnijo. Videli smo jašek, kamor so žive ljudi pometali v smrt. Videli smo jašek, ki čaka, da dobimo pogum in trupla iztrgamo jami in izročimo posvečeni zemlji.

Ne vem, če je katero oko ostalo suho. Solze so nemo tekle, usta so ponavljala besede molitve. Na takem kraju kaj drugega od molitve ne preostane. Teža je legala na prsa.

In potem se je zunaj, že ob kapeli začel križev pot. Natanko ob 15. uri, ob uri Jezusove smrti. Kar nekaj ljudi se nam je pridružilo. Iz Laškega in okolice, tudi celjski škof dr. Lipovšek, nekateri pa so prišli celo iz Ljubljane. Ko je bilo konec molitve in radijskega prenosa, je zavladala nenavadna tišina. Ta kraj ne prenese glasnega govorjenja. Le šepet. A takrat ob koncu Križevega pota tudi tega ni bilo. Vsi smo le čakali. In nato smo se razšli. Pozdravljali smo se s pogledi.

Kot Jezus na veliko soboto leži v grobu, v Hudi jami trupla ležijo že 70 let. Opominjajo. Spominjajo. Zbujajo slabo vest. Nemo kričijo. Prosijo za molitev. Prosijo za pokop.

Vhod v jamo.

V rudnik nas je popeljal človek, ki je bil navzoč pri najdbi trupel.

Mesto, kjer je bila prva pregrada. Do naslednje je sledil rov poln jalovine.

Za enajsto pregrado so odkrili mesto ker so žrtve slekli.

Mesto, kjer so postrelili žrtve, ker je bil jašek že poln. Tukaj je ležalo več kot 200 trupel zloženih v skladovnico.