Ne veliki petek ob 15. uri se zberemo pred Barbarinim rovom, Hudo jamo, kjer bomo pripravili Križev pot z neposrednim radijskim prenosom. Na tem, z zločinom omadeževanem kraju, se bomo spomnili Jezusove smrti na križu in jo 70 let po koncu druge svetovne vojne povezali s smrtjo nedolžnih žrtev revolucije pri nas.

V Hudi jami so še vedno nepokopani zemeljski ostanki žrtev, shranjeni v plastičnih zabojčkih, ki čakajo človeka vredno zadnje počivališče. Kot Kristusu jim ni bila dokazana nobena krivda. Večinoma mladi, na začetku odrasle življenjske poti, so izginili v dneh, ko bi se morala slaviti svoboda. A svobode ni bilo za vse.

Pri Hudi jami hočemo na veliki petek razmišljati o mnogih velikih petkih naših življenj. O mnogih tragičnih usodah, a hkrati z upanjem in mislijo, da je Kristus vstal in s tem osmislil vsako, še tako nesmiselno smrt. Spominjali se bomo življenjskih usod, ki so bile nasilno prekinjene sredi sanj o boljšem jutrišnjem dnevu. Spominjali se bomo, da so ljudje umirali z molitvijo na ustih. Le molitev in zaupanje v Božjo ljubezen sta jih krepčala na mestu, kjer je sovraštvo izgnalo človečnost.

Ni opravičila za storjen zločin, prav tako kot ni opravičila za Kristusovo smrt na veliki petek. A vendar bomo tudi to skušali razumeti. In odpustiti.

Miselno se pripravljam na Križev pot pred Hudo jamo. Razmišljam o tem, kako so pozidali enajst pregrad, da se zločin ne bi odkril. Razmišljam o tem, kako nekateri še vedno mislijo, da so tam njihovi sovražniki. A niso! So le ostanki mučenih teles, ki trkajo na našo vest. Jih bomo še dolgo pustili ležati v gajbicah? Smo kaj boljši od tistih, ki so jih pobili? Če smo, kako to, da se ne zganemo in zavpijemo, da je tako stanje nevzdržno! Kaj nismo s tem, ko vzdržujemo tako stanje še slabši od zaslepljenih morilcev? Oni so bili zavedeni, s kopreno sovraštva pred očmi, mi pa mrtvo hladno, razumarsko iščemo izgovore, zakaj jih tudi po petih letih od odkritja morišča, še nismo pokopali! Vedno je nekaj narobe, vedno se najdejo neki formalni vzroki, da ne storimo tistega, kar bi morali.

Avion v francoskih Alpah se je raztreščil na majhne kosce. Nobeno truplo ni bilo večje od velikosti kovčka. Pa so vse pobrali, zbrali, analizirali in pokopali. Odkod tak razkorak v mišljenju in delovanju? Kako, da se tam ni našel nihče, ki bi zagovarjal, da se jih tam kar pusti?

Huda jama sprašuje vest. Terja odgovore. Kdaj jih bomo dali? Kdaj bomo poravnali svoj dolg? Antigona, kje si?