Na spletnem portalu kamnik.info, je Iztok Čebašek objavil članek o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, sam jo je preimenoval kar v Domobransko knjižnico Kamnik. Besedilo, ki ga podaja, je prototip hujskaštva, navijaštva, užaljenosti in tipski primer, kako si eni še vedno predstavljajo našo zgodovino, namreč črno belo.

Kako si lahko drugače predstavljamo naseldnje besedilo: (Poimenovanje po Francetu Balantiču) „častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila okrog 2 milijona in pol slovenskih knjig, je politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, poskušajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.“

Ste opazili koliko srda in jeze lahko najdemo v zapisanih besedah? Čebašek je res jezen in razočaran, ker ne bo nikoli več tako kot je (v mitih in legendah) bilo …

Avtorja omenjenega besedila sicer moti, da je pobuda za preimenovanje prišla iz civilne družbe, ne more pa določiti odkod. Kdo so torej pobudniki in zakaj se ne javijo? Morda zato, ker izpostavljanje pri takih temah še vedno kaže na strah, ki so ga Čebaškovi vzorniki obilno zasejali med ljudmi, danes pa škripljejo z zobmi in ne „dovolijo popravljanja zgodovine“, boljše bi bilo zapisati, da ne dovolijo dopolnjevanja partijske zgodovine z nekaterimi novimi spoznanji.

Ena izmed prilog v članku je tudi črnobela fotografija nacističnega zažiga knjig. Bralec naj bi ob tem očitno pomislil, da je bil pesnik France Balantič zagovornik takih dejanj, še več, da je bil protinarodni, protislovenski. Ampak o Balantičevi navezanosti na slovensko zemljo, besedo in domovino priča že njegova poezija.Pomislimo pa tudi na to, da njegovi idejni nasledniki slovensko besedo, literaturo, šolo, pesem ..., še po toliko letih ohranjajo onstran oceana. Ali bi jo, če bi bila resnična namigovanja o tem, da so bili hlapci tujcev torej protinarodni?

Za kako abotne insinuacije gre, lahko začutimo, če vsaj približno vemo, da gre „za vrhunskega pesnika svoje generacije, za najizrazitejšega pesnika vojnega obdobja, ki se pesniško sicer ni angažiral v zgodovinsko dogajanje, izrazil pa je najglobljo osebno stisko človeka v času, ko je bil sleherni dan izpostavljen negotovosti in nasilju, tudi smrti...“ Ampak vrhunskost in izjemnost literature nas v tem primeru sploh ne zanimata, saj gre za seveda ideološke zadržke.

Kot piše slikar in profesor Marijan Tršar, je France Balantič „videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.“

Že njegova smrt v Grahovem je ob postavitvi spomenika in predstavitvi nekaterih dejstev, ki so jih borci hoteli zamolčati (denimo o poboju ujetnikov po bitki, katerih trupla so potem zmetali v ogenj), je zasijala v novi luči. Balantič ni bil kaka mevža, kot pravi Tršar, ampak odločen nasprotnik revolucije. In dediči revolucije tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne, ne dovolijo preimenovanja knjižnice po vrhunskem literatu, ker ni bil na njihovi strani.

Ali je torej to „eden izmed očitnejših poskusov rehabilitacije izdajstva, predvsem pa revanšističen, zlobno-ciničen posmeh vsem, ki so si nekda prizadevali za ohranitev slovenskega jezika, četudi so, na račun varovanja in skrivanja slovenskih knjig, tvegali tudi svoja življenja, hkrati pa tudi posmehljiv spomenik vsem, ki so tujim vojskam in gospodarjem, klečepazno in ponižno, največkrat pa zgolj iz golega koristoljubja in preračunljivosti, pomagali pri uničevanju slovenstva?“, kot se sprašuje Iztok Čebašek, ali gre zgolj za popravljanje zgodovinske krivice, ki je bila Balantiču storjena že z njegovo smrtjo in kasneje še z zamolčanostjo?

Literarni zgodovinar Boris Paternu piše: „Nasilje sočasne zgodovine je bilo tolikšno, da ni razpolagala samo z življenji pesnikov, temveč tudi s pomeni njihove poezije. Ob teh pomenih se je dogajala semantična inverzija skrajne vrste, do tako rekoč popolnega obračanja literarnih znakov v ideološke in politične, kar se ni dogajalo samo med vojno, temveč še dolgo po njej. Zgodbo padlega pesnika je prekrila zgodba padlega domobranca. In zgodilo se je, da se je Balantičeva usoda še dolgo po njegovi smrti iztekala po eni strani v izbris, po drugi pa v mit. Iztekala se je v dvoje popolnoma nasprotnih stališč, ki pa sta se stikali v izgubljanju človeške mere in v resnici živeli druga od druge: mit od izbrisa in izbris od mita. V taki sprevrženi recepciji, ki jo je prirejala zgodovina, je tudi izhodiščni osebni problem Balantičeve poezije ostal nerazviden.“

Zato sam pojmujem preimenovanje kamniške knjižnice kot znamenje zdravljenja našega naroda. Ljudje so spoznali, da ideološkim floskulam ne smejo več nasedati. Sklenili so naj govori literatura, naj spregovori pesem sama in da pesniku njegovo pravo veljavo. Ko bomo to spoznali, naj nam postane jasno, da moramo obžalovati vsako nesmiselno izgubljeno življenje, v imenu ideologije fašizma, ali nacizma ali komunizma. K temu pa nas 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki za Slovence žal ni bila osvoboditev, zavezujeta tudi resnica in sočutje. Resnica do zgodovine in sočutje do bolečin vseh umrlih in njihovih svojcev.

Danes mineva natanko 20 let od najine poroke. Že nekaj dni so otroci skrivnostno šušljali in nato obmolknili, ko se je eden od naju približal. »Kaj neki se pripravlja?« Danes zjutraj pa je ob času, ko navadno vstajamo, že vse dišalo. V kuhinji je bila miza pripravljena za slavnostni zajtrk in midva sva tja odtavala še malce krmežljava. Posedli so naju, nama čestitali in objeli.

Milo se nama je storilo. Milo kot že večkrat na dvajsetletni skupni poti. Bili so vzponi in bili so padci, a kje jih ni? Tudi na avtocesti je kaka luknja ali vsaj kamen, ki ga tam ne bi smelo biti. Kakšen bi bil moj nasvet za zakon? Ja, ja, nehvaležno je dajati nasvete v času, ko jih najraje ignoriramo ali pa nalašč naredimo drugače od nasveta. Pa bom vseeno poskusil.

1. Za dober zakon se je treba potruditi! Brez nič, ni nič.
2. Na odnosu je treba delati! Če vanj nič ne vlagaš, boš težko žel rezultate.
3. V zakonu se stavek težko začne z besedico jaz. Če je vedno na prvem mestu le jaz, potem zaveza dveh pač ne deluje.

Midva vsako leto enkrat odideva na duhovne vaje, kjer cel konec tedna posvetiva iskanju rešitev za morebitne zakonske težave. Sva člana zakonske skupine, ki se dobiva enkrat mesečno in skupaj razmišlja o različnih aktualnih zakonskih temah. Poleg tega, si skušava vsaj enkrat mesečno vzeti čas za randi. Tako kot včasih, ko še nisva bila poročena. Skupaj greva v kino, na sprehod ali izlet. Sama brez otrok. To je čas za naju, za najin odnos. Vse skupaj daje rezultat.

Nekje je zapisano, da naj sonce ne zaide nad zakonskim prepirom. Midva sva se naučila, da se tihi dnevi ne obnesejo. Pogovoriti se je treba takoj. Le s pogovorom se zdravijo zakonski problemi. Saj ne rečem, da se kdaj ne pogovarjava tudi s povišanimi toni, ampak konec koncev se morajo težave rešiti s poljubom in ne z nasiljem … Tudi, če kdaj na rano natreseva soli, da peče, to na kocu vseeno pomaga k hitrejšemu celjenju.

Prepričan sem, da gre toliko zakonov danes narazen tudi zato, ker ne znamo sprejemati kompromisov in nekoliko potrpeti. V svetu, kjer se kar naprej poudarjajo pravice, kjer mora vsak »delati le na sebi«, za vsako ceno odkrivati lastne potenciale, kariero in konjičke, je res težko najti čas še za ženo in otroke. Koliko lažje se je vsem odkupiti z denarjem in dobrinami, s plačanimi urami klavirja ali plavanja, novim televizorjem in računalniškimi igricami, kot pa biti res z ženo in otroki. Ne rečem, da šport in druženje s kolegi nista potrebna. A če se postavi na tehtnico, kaj je bolj pomembno: rešiti družinski problem ali oditi na tedenski nogomet z druščino in obveznim pivom, odločitev za družino nikoli ne bi smela biti vprašljiva!

In še v nekaj sem prepričan: da se vse kar z ženo delava, odraža na otrocih. Nehote se nanje preslikuje naš življenje. So kot goba, ki vpija. Žal tako dobre, kot slabe stvari. Upam in prosim, da bi odšli v življenje dobro pripravljeni in vzgojeni za dobroto. Občutljivi tudi za potrebe drugih. V to me prepričuje in vzbuja optimizem tudi današnje jutro z okrašeno mizo v barvah najine poroke izpred dvajset let.

Zato na srečnih naslednjih 20 let!

V soboto 23. maja je bil Naš gost dramski in filmski igralec Ivo Ban, nekdanji direktor SNG Drama Ljubljana. Ban je prejemnik številnih nagrad, med drugim Borštnikovega prstana (1996), nagrade Prešernovega sklada (1983), Župančičeve nagrade (1986) … 19. maja je praznoval 66. rojstni dan. (roj. 1949 v Slovenj Gradcu).

Pogovor z gostom sem začel z vprašanjem z okrogle mize v Mariboru, ki jo je pripravila civilno družbena pobuda Resnica in sočutje v sodelovanju s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani in Radiem Ognjišče, kjer je Ivo Ban sodeloval v pogovoru na temo "Resnica, sočutje in sprava: očiščenje od osebnih in skupinskih travm." Svoj nagovor je takrat začel s citatom iz Antigone in jasno povedal, da ne gre toliko za vprašanje Antigone, kot gre za vprašanje Kreonta, kralja! »To da še nismo pokopali naših mrtvih je nacionalna sramota,« pravi Ban. Po njegovem mnenju ni nobenega racionalnega razloga, da te civilizacijske norme do zdaj še nismo opravili.

Pogovor se je nadaljeval ob temah povezanih z gledališčem. Ivo Ban je na prej omenjeni okrogli mizi v Mariboru izjavil tudi, da je gledališče morda najbolj „zaprta“ umetniška zvrst, kjer si ni mogoče zastaviti nekaterih vprašanj povezanih z našo preteklostjo. Omenil je tudi pomanjkanje  dramatikov, ki bi sploh pisali o temah naše polpreteklosti.

Sodobno gledališče sicer živi pod diktatom režiserjev. Le redko še lahko vidimo uprizorjeno delo, ki bi ga resnično lahko pripisali Sofoklesu, Cankarju, Shakespeareju, Molieru … Besedila so prirejena, zamenjana, scčrtana, dopolnjena … Ivo Ban sicer pravi, da so režiserji pri svojem delu avtonomni, vendar pa ne za vsako ceno. »Dramatik, ki je napisal neko gledališko delo, je vsako besedo stokrat premislil in prav je, da njegovo zamisel upoštevamo.«

Kljub nekaterim kritičnim besedam o gledališču pa smo v pogovoru v oddaji Naš gost izvedeli, da je Bana gledališče ves čas izpolnjevalo in da je v ljubljanski Drami, ki ji je ostal zvest vso kariero, dosegel ogromno. Med drugim je bil (in je še) najmlajši dobitnik Boršnikovega prstana, ki ga je dobil pri 47. letih. V nadaljevanju je povedal, kdaj se je odločil za gledališče in da je bila njegova druga izbira, če ne bi prišel na AGRFT, gradbeništvo. Zanimivo.

Prisluhnite

Konec šolskega leta se bliža. Za večino otrok je to najbolj stresni del leta. Ocene se zaključujejo, potegujejo se pike pod celoletno znanje, sledijo še zadnje kontrolke, zadnja spraševanja. Kako genialne učence imamo in česa vsega so se sposobni naučiti, opažajo učitelji ravno v teh dneh. Učenci, ki jim je šola celo leto predstavljala nepotrebno obremenitev, se zdaj kampanjsko lotevajo celoletnega zaostanka. To je zlat čas za inštruktorje, ki uporabljajo lijake s posebno veliko odprtino, da vlijejo velikanske količine podatkov (ne znanja, da ne bo pomote!) v trde glave. No, če vseeno niso uspešni nastopijo mame.

Danes se šolniki največ ukvarjajo s starši. Otroci sicer obiskujejo pouk in različne dejavnosti, a učiteljem vedno gledajo pod prste starši. Učitelji uživajo minimalno zaupanje, saj smo vsi hodili v šole in vemo, kako se temu streže. Naš čas je še posebej težak zato, ker nam je pretirana permisivna vzgoja prinesla generacijo scrkljanih in razvajenih otrok, ki so zdaj starši. In kaj se zgodi, če si v šoli sprego podajo razvajeni otroci razvajenih staršev? Zgodijo se nam izsiljevalke. No, da ne bom krivičen tudi očki z odvetniki na govorilnih urah so svojstveni kazalec brezna domače (ne)vzgoje.

Pa se vrnimo nazaj k mamam, ki konec maja iz nekega posebnega materinskega čuta, zaskrbljene potrkajo na vrata učiteljev in se čudijo kako njihovim hčeram grozijo popravni izpiti. Ne pomagajo zabeležbe o neopravičenih izostankih, tudi neopravljene domače naloge jih ne prepričajo. Vedno si izmišljajo nova opravičila in moledujejo za še eno možnost popravljanja, pa čeprav so hčere popravljale že trikrat in nikoli niso pisale več kot 30 odstotkov.

Če zlepa ne gre zagrozijo z ravnateljem. »Še z njim bi se rada pogovorila!« Blagor učiteljem, za katerimi trdno stoji ravnatelj in ubogi tisti učitelji, ki kapitulirajo na ravnateljev pritisk.

A zgodba se tu še ne konča. Če tudi pritisk ne uspe, preskrbne gospe pritisnejo na čustva.

»Otroku boste uničila (napačno polvikanje je zanje simptomatično) eno leto življenja. Zaradi vas se ne bo mogla na sprejemne izpite!«

»Ampak saj s tem znanjem ne bo opravila mature?«

»Verjetno je res ne bo, ampak hčerin problem trenutno je, da ji vi ne date še ene možnosti …«

Seveda je brezpredmeten argument, da učitelj otroku ne more bolj uničiti leta življenja, kot si ga uniči sam. Z lenobo, neobiskovanjem pouka, neopravičenimi urami in konec koncev domačo potuho.

Srednja šola pri nas ni obvezna (čeprav jo praktično vsi obiskujejo). Potrebujemo tudi manj kvalificirano delovno silo. Ni nobene potrebe, da bi bili vsi profesorji, zdravniki in advokati. Potrebujemo tudi tiste, ki znajo pometati, kositi, preložiti kup peska, pospravljati in zlagati. Če pa se kdo čuti bolj sposobnega, naj to sam pokaže. Ne pa njegova mama, na učiteljevih vratih. Kajti učitelji morajo biti fer tudi do ostalih otrok, ki morajo zaradi bolj trde glave za dvojko garati celo leto.

Trdno sem zato, da učiteljem počasi spet vrnemo njihovo dostojanstvo, bolj zaupamo njihovi presoji, otrokom pa na račun učenja odpovemo kako uro računalnika, mobilnega telefona ali gledanja televizorja. Prepričan sem, da bi se njihov uspeh drastično izboljšal.

Zanimiv dan je bil. Na Otoku še vedno rastejo šparglji. To smo ugotovili pa dopoldanskem košenju in urejanju okolice, ki je kar klicala koso. Žal je sicer precej suho in domačini nestrpno čakajo na dež. Tudi mi jim ga nismo prinesli.

Popoldne pa je bil čas za morje. Ima tam nekje 15 do 17 stopinj, odvisno kako globoko greš. Neopren varuje pred mrazom. Namesto hobotnice se je na ost ujela sipa. Ravno za rižoto jo bo. Črno seveda.

In potem na večer, ko je postalo jasno, da ne bo deževalo, smo strmeli v zahajajoče sonce. Vem, da so fotografije sončnih zahodov umeščene med fotografski kič, pa vseeno. Kar sedeli smo in nemo zrli proti rdeči pomaranči, ki je za oblaki tonila v morje. Vsak dan dvakrat lahko opazujemo ta čudežni trenutek, ko se zavemo naše majhnosti, a priznati si moramo, da tega ne storimo. Zjutraj je tako težko vstati s soncem, zvečer pa nas vseh vrst obveznosti in seveda »TV kapelica« odvrnejo od tega, da bi se zavedli svoje majhnosti. Namreč ravno na to vsakič znova pomislim, ko strmim v sonce nad obzorjem. Med soncem in nami je ogromna razdalja in mi smo le prahci v vesolju. Že sončna svetloba, brez katere ne bi bilo življenja, do nas potuje nekaj minut.

In še nečesa se vedno znova zavem na Otoku. Da tukaj čas mineva drugače. Kljub temu, da smo tukaj šele nekaj več kot en dan, se zdi, kot da smo prišli že zdavnaj. Mir kraja, kjer ni prometa, je izven sezone naravnost osupljiv. Človek skoraj fizično čuti, kako se mu polnijo baterije.