Na spletnem portalu kamnik.info, je Iztok Čebašek objavil članek o preimenovanju Matične knjižnice Kamnik v Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik, sam jo je preimenoval kar v Domobransko knjižnico Kamnik. Besedilo, ki ga podaja, je prototip hujskaštva, navijaštva, užaljenosti in tipski primer, kako si eni še vedno predstavljajo našo zgodovino, namreč črno belo.

Kako si lahko drugače predstavljamo naseldnje besedilo: (Poimenovanje po Francetu Balantiču) „častniku kolaborantskih domobranskih enot, ki je aktivno sodeloval z okupacijsko vojsko naci-fašističnega zavezništva, ki je v času okupacije načrtno uničila okrog 2 milijona in pol slovenskih knjig, je politična perverzija posameznikov in lokalnih purgarsko-klerofašističnih krogov, ki že vrsto let, na različne načine, pod krinko demokracije, sprave, humanizma in kdo ve še kakšnih, bržčas za lase ostriženih gestapovskih namiguš privlečenih argumentov, poskušajo rehabilitirati svojo izdajalsko žlahto.“

Ste opazili koliko srda in jeze lahko najdemo v zapisanih besedah? Čebašek je res jezen in razočaran, ker ne bo nikoli več tako kot je (v mitih in legendah) bilo …

Avtorja omenjenega besedila sicer moti, da je pobuda za preimenovanje prišla iz civilne družbe, ne more pa določiti odkod. Kdo so torej pobudniki in zakaj se ne javijo? Morda zato, ker izpostavljanje pri takih temah še vedno kaže na strah, ki so ga Čebaškovi vzorniki obilno zasejali med ljudmi, danes pa škripljejo z zobmi in ne „dovolijo popravljanja zgodovine“, boljše bi bilo zapisati, da ne dovolijo dopolnjevanja partijske zgodovine z nekaterimi novimi spoznanji.

Ena izmed prilog v članku je tudi črnobela fotografija nacističnega zažiga knjig. Bralec naj bi ob tem očitno pomislil, da je bil pesnik France Balantič zagovornik takih dejanj, še več, da je bil protinarodni, protislovenski. Ampak o Balantičevi navezanosti na slovensko zemljo, besedo in domovino priča že njegova poezija.Pomislimo pa tudi na to, da njegovi idejni nasledniki slovensko besedo, literaturo, šolo, pesem ..., še po toliko letih ohranjajo onstran oceana. Ali bi jo, če bi bila resnična namigovanja o tem, da so bili hlapci tujcev torej protinarodni?

Za kako abotne insinuacije gre, lahko začutimo, če vsaj približno vemo, da gre „za vrhunskega pesnika svoje generacije, za najizrazitejšega pesnika vojnega obdobja, ki se pesniško sicer ni angažiral v zgodovinsko dogajanje, izrazil pa je najglobljo osebno stisko človeka v času, ko je bil sleherni dan izpostavljen negotovosti in nasilju, tudi smrti...“ Ampak vrhunskost in izjemnost literature nas v tem primeru sploh ne zanimata, saj gre za seveda ideološke zadržke.

Kot piše slikar in profesor Marijan Tršar, je France Balantič „videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.“

Že njegova smrt v Grahovem je ob postavitvi spomenika in predstavitvi nekaterih dejstev, ki so jih borci hoteli zamolčati (denimo o poboju ujetnikov po bitki, katerih trupla so potem zmetali v ogenj), je zasijala v novi luči. Balantič ni bil kaka mevža, kot pravi Tršar, ampak odločen nasprotnik revolucije. In dediči revolucije tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne, ne dovolijo preimenovanja knjižnice po vrhunskem literatu, ker ni bil na njihovi strani.

Ali je torej to „eden izmed očitnejših poskusov rehabilitacije izdajstva, predvsem pa revanšističen, zlobno-ciničen posmeh vsem, ki so si nekda prizadevali za ohranitev slovenskega jezika, četudi so, na račun varovanja in skrivanja slovenskih knjig, tvegali tudi svoja življenja, hkrati pa tudi posmehljiv spomenik vsem, ki so tujim vojskam in gospodarjem, klečepazno in ponižno, največkrat pa zgolj iz golega koristoljubja in preračunljivosti, pomagali pri uničevanju slovenstva?“, kot se sprašuje Iztok Čebašek, ali gre zgolj za popravljanje zgodovinske krivice, ki je bila Balantiču storjena že z njegovo smrtjo in kasneje še z zamolčanostjo?

Literarni zgodovinar Boris Paternu piše: „Nasilje sočasne zgodovine je bilo tolikšno, da ni razpolagala samo z življenji pesnikov, temveč tudi s pomeni njihove poezije. Ob teh pomenih se je dogajala semantična inverzija skrajne vrste, do tako rekoč popolnega obračanja literarnih znakov v ideološke in politične, kar se ni dogajalo samo med vojno, temveč še dolgo po njej. Zgodbo padlega pesnika je prekrila zgodba padlega domobranca. In zgodilo se je, da se je Balantičeva usoda še dolgo po njegovi smrti iztekala po eni strani v izbris, po drugi pa v mit. Iztekala se je v dvoje popolnoma nasprotnih stališč, ki pa sta se stikali v izgubljanju človeške mere in v resnici živeli druga od druge: mit od izbrisa in izbris od mita. V taki sprevrženi recepciji, ki jo je prirejala zgodovina, je tudi izhodiščni osebni problem Balantičeve poezije ostal nerazviden.“

Zato sam pojmujem preimenovanje kamniške knjižnice kot znamenje zdravljenja našega naroda. Ljudje so spoznali, da ideološkim floskulam ne smejo več nasedati. Sklenili so naj govori literatura, naj spregovori pesem sama in da pesniku njegovo pravo veljavo. Ko bomo to spoznali, naj nam postane jasno, da moramo obžalovati vsako nesmiselno izgubljeno življenje, v imenu ideologije fašizma, ali nacizma ali komunizma. K temu pa nas 70 let po koncu druge svetovne vojne, ki za Slovence žal ni bila osvoboditev, zavezujeta tudi resnica in sočutje. Resnica do zgodovine in sočutje do bolečin vseh umrlih in njihovih svojcev.