Zadnji dnevi šole in vrtca trkajo na vrata. Čez dobre 14 dni se bodo začele počitnice. Pred tem pa se moramo posloviti še od razredničarke in vzgojiteljice. Otroci, ki odhajajo v šolo, se bodo še zadnjič zbrali skupaj in …

Tukaj se začne naša zgodba. Pravzaprav še kak mesec ali dva nazaj, ko so začele krožiti elektronske pošte. Tehnika nam omogoča, da se zbiramo v različnih listah ali skupinah in zdi se, da starši komuniciramo kot še nikoli. Dnevno prihajajo sporočila in ideje, vsi skušajo dodati kako modro.

»Bo zaključno popoldne po vrtcu, gremo v živalski vrt, ali piknik?«

»Bomo tam kaj prigriznili, bi morda kdo kaj spekel?«

»Kaj pa pijača?«

»Morda bi bilo druženje bolj sproščeno kje izven vrtca? Kdo pozna kako primerno mesto!«

In res se najdejo zagreti očiji in nič manj aktivne mamice, ki prevzamejo bremena organizacije. Samo, da bo našim otročkom lepo, da se bodo dostojno poslovili. »To je le konec nekega obdobja, naj se poveselijo!«, kimamo.

Seveda pa imajo od tu naprej take zgodbe različne konce. Če je skupina (staršev) kolikor toliko homogena, je razplet predvidljiv in obvladljiv, če ni, Bog nam pomagaj. Elektronske pošte pa kar prihajajo …

»Bomo darilca kupili in oddali v darilni vrečki, ali bi jih zavili?«

»Tudi rožica sodi zraven, kajne?«

»Ampak, da ne bo zdaj rožica najvrednejši del darila,« se slišijo zaskrbljeni glasovi.

»Mora biti nekaj uporabnega, mi nismo za praholovce,« se zbere ne eni strani skupina, ki je dobila novo idejo. Navadno začnejo dvome v izbor sejati tisti, ki se ne ukvarjajo z organizacijo, zbiranjem denarja, skeniranjem slikic in risbic otrok za lepe fotoknjige namenjene obdarovankam…

»Kaj pa, če bo dež? Je tam tudi streha?«

»Če ne, potem bi bilo dobro imeti rezervni termin.«

Pošte dobijo nov zagon, poštni predali pokajo od preposlane pošte vsem.

V drugi fazi (no, morda je že tretja) vsak pokritizira predhodno idejo in spodbudno svetuje organizatorjem kaj naj naredijo.

»V katere barve papir bomo dali zaviti darilo?«

»Lahko roza, saj gre za dekleti (ha, ha).«

»No, prosim malo resnosti, roza je »punčkasta«, dami pa si zaslužita nekaj bolj prefinjenega, denimo globoka rdeča ali vijolična …«

»Lepo vas prosim, je to res tako važno? Saj je treba vendar gledati na usklajenost z darilom. Naj to naredijo v cvetličarni!«

»Ne, mi smo odločno proti. Kot bi ne znali sami zaviti, zakaj bi si delali še dodatne stroške?«

Kot bi ne imeli drugih obveznosti, kot bi se vse vrtelo okoli tega? Še dobro, da ima večina edinčke. Svet se pač vrti okoli (naših) otrok.

»Jaz bom za našo poskrbela tako, da se bo tega še dolgo spominjala. Hočem ji omogočiti najboljše.«

»Najboljše bi bilo, če bi kar vsi skupaj odšli v isto šolo skupaj. Tako bi bil prehod manj stresen za otroka.«

»Kot bi ne bilo stresno vse naše življenje. Kot bi ne bili dolžni otrok pripraviti na določeno količino stresa. Kot bi jih hoteli zavijati v vato.«

»Se strinjam! Ali bi ne bilo čisto dovolj slovesno srečanje ob koncu varstvenega časa, s prižganimi svečicami in pesmijo?«

»Ampak, prostor je že rezerviran! Celo nekaj denarja smo morali založiti za kavcijo.«

»Ali to mogoče pomeni, da ne bomo dobili denarja nazaj? Neverjetno kaj si eni izmislijo.«

»Tudi nekaj pijače smo že nabavili. Srečanje, ki smo ga pripravljali, pač stane. Ne veliko, ampak ni fer, da samo eni nosijo stroške (in organizacijo). Kako naj to uredimo?«

»Če boste denar nosili nazaj, prosim da mi ga ne nakazujete na TRR, ker delam v državni upravi in me lahko preverjajo.«

Vse zapisano je absolutno izmišljeno. Ampak zelo verjetno se je kje kaj podobnega zgodilo. Konec si zamislite sami, tudi jaz ne vem ali srečanje potem bo ali ne. Vem pa, da smo starši prvaki v kompliciranju. In prvaki v »nadmudrivanju«. Vsi pa hočemo svojim otrokom »le najboljše«. In kaj bi v tej situaciji naredili naši otroci? Bi res tako komplicirali, bi jim bili res tako važni vsi omenjeni detajli? Zelo dvomim. Verjetno bi se s svojimi malimi prijateljčki radi družili le kako uro več. In ura več je v tem primeru čisto nepomembna ob vseh tistih silnih poštah in idejah.