Če nihče od vidcev ni odšel v samostan oz. postal duhovnik, še ne pomeni, da ne živijo krščanskega življenja. Kot sem jaz lahko razbrala iz njihovih pričevanj, dnevno veliko časa posvetijo molitvi in kot je videti živijo v skladu s petimi smernicami, ki naj bi jih naročala Marija v Medžugorju: post, molitev, sveto pismo, spoved in miloščina. Da pa so si vsi ustvarili družine, sem brala razlago, da nihče pač ni čutil klica k posvečenemu življenju in naj bi ravno zato še bolj pričevali za družino v tem času, ko je ta tako ogrožena.

Barbara, imaš zelo prav. Danes živeti družinsko življenje, v luči vere, je sigurno mnogo težje , kot biti duhovnik, ali redovnica.

Marijino prikazovanje da, ali ne, papeževo mnenje tako , ali drugačno, MEDŽUGURJE je zgradila molitev, zato bo božja pot obstala !!!

Potemtakem poroka ni posvetitev življenja?
Razen če je tisti komentar letel še na kaj drugega...

Sicer sama nisem navdušenka nad takšnimi nadnaravnimi pojavi, ampak Beseda pravi: "Po njih sadovih jih boste spoznali."
In ko slišim ljudi, ki se zaradi Međugorja vrnili v Cerkev, se po dolgem spovedali, bili zmožni odpustit... Kdo sem jaz, da bi sodila njihove izkušnje? In tudi če prikazovanja nikoli ne bodo dokazana, bo kraj še dolgo ostal kraj milosti.

Tako naš Kurešček kot Medžugorje vsebuje po moje veliko dozo tako imenovane instant vere, instant religije. Očitno na ljudi v njihovi notranjosti le zelo pritiska nekdanji čudaški sistem. Na Kureščku sem bil že kar precejkrat, enkrat pa tudi v Medžugorju, tako da mislim, da vem, o čem govorim. Nekateri sodobni kristjani bi radi kar neko čarovnijo za reševanje svojih težav in res je zelo neresno verjeti, da bi Marija kar na listku preko nekih ljudi prinašala rešitve problemov. Tako pač to ne gre. Seveda pa peze težav ljudi ne podcenjujem in seveda tudi ni prav, da bi se pohujševal nad vero koga, ki roma na/v te kraje, a ta instant vera le ni ok. Kaj je zame instant vera? Recimo, prejemati obhajilo, če živiš na koruzi, ker je Bog vendar tako dober; iti k obhajilu, saj vendar nisi nikogar ubil ali okradel; se imeti za solidnega kristjana, če greš k maši vsake kvatre enkrat...., tako, v tem stilu, a da pri vsem tem ne čutiš nobenih zadržkov, da zate to ni greh. Potem še odromaš v Medžugorje....

Naj povem, da je klečanje, sedenje, celo ležanje vseh prisotnih pri maši v cerkvi v Medžugorju bilo zame nekaj nedopovedljivo lepega, globokega, tam je bila Božja milost in Marijina milina tako blizu, tega ne bom pozabil.

Morda bo vse skupaj izzvenelo preveč zaverovano v neki svoj prav, a vseeno: Zelo se mi zdi, da je res odlično in brezgrajno, če roma na te kraje "zgrajen" kristjan/katoličan z željo, da bo tam še nekako bližje tistemu, za kar se že brez tega prizadeva.

Za ostale pa najbrž stvari ostajajo bolj na nivoju, kakršnega običajno zapopadejo nekateri naši vodilni mediji, ko grejo malo posnet kakšen cerkveni dogodek, pa "dobijo ven" bolj švohotkane stvari, običajno nekaj med vremenom in politiki v prvih vrstah :-)

Verjetno ni vse skupaj en nateg. Marsikdo, ki je bil v Međugorje, se domov vrne pomirjen in znova potrjen v veri.

Osebno nisem najbolj navdušen nad "zasebnimi" razodetji. To, da marsikdo prav v Medugorju ali pa Kureščku spet najde svojo pot "domov - v Cerkev" je seveda zelo velika milost. To pa seveda še ne pomeni, da so tam resnično Marijina prikazovanja. Zagotovo pa je tam, kakor pri vsaki evharistiji v podobi kruha navzoč Jezus sam.
Velikokrat me je motilo, da so navdušenci enega ali drugega romarskega kraja (Medjugorje vs Kurešček) bili drug proti drugemu, oz. nad drugim. Pobožnost se kaj hitro lahko sprevrže v fanatičnost. Božje razodetje, ki ga beremo v Svetem pismu je dokončno, cerkveno učiteljstvo pa nam ga pomaga razumeti tukaj in sedaj.
Osebno mi je najbolj blizu Marijanska pobožnost svetega Ludvika Montfortskega; tam ni nikakršnih napovedi, ampak samo povabilo k spoznanju samega sebe, svoje majhnosti in grešnosti, ter Marijina pomoč, ki nas pripelje najbližje k Jezusu.

Vsem, ki pravite "Po njih sadovih jih boste spoznali", ali pa ki na Medjugorje gledate v tej luči, pozor!

Magisterij Svete Katoliške Cerkve je od Boga obvarovan pred učenjem napačnega nauka. Sem tudi sam bil v Medjugorju, ampak od kar je Sveti sedež odsvetoval romanje na ta kraj, ga gotovo ne bom več obiskal - že zgolj zaradi poslušnosti, ki je v Cerkvi manjka bolj kot česar koli drugega. Hudi duh je veliko bolj pameten kot smo mi vsi skupaj in ne glede na to ali človek pride od tam pomirjen, tudi če opravi sveto spoved, če zavrne Papeževo avtoriteto, NI VEČ KATOLIČAN in je odpadel od vere. Preprosta definicija, protest proti avtoriteti (Papež, Cerkev) = protestantizem = odpad od edine prave veroizpovedi = cilj hudega duha.

Osebno najraje berem knjige Svetnikov in poslušam njihove nauke. Ker sodobni teologi še niso svetniki, za svetnike pa vemo da so v nebesih in da je njihov nauk, nauk pristne Katoliške vere. Presveta Devica je srednica vseh milosti in brez nje nimamo Jezusa, njenega Sina, Boga.

Lahko samo rečem, da lahko 10 papežev rače kar hoče ampak jaz bom še vedno šla dol, ker mi je tam res lepo, čutim mir in ljubezen, ne da se z besedam opisati ta občutek.

Mnogo so se vrnili k spovedi, k obhajilu, k postu, k molitvi - po obisku Međugorja. To so velike milosti, ki jih niso bili zmožni posredovati razno razni programi škofov kot je npr. PIP in podobni. To je zame čudež. Čudež so tudi pričevanja raznih odvisnikov, ki so prenehali z odvisnostjo prav zaradi Međugorja.

Res pa je, če Marija ne vodi k Jezusovem nauku, potem se taka stvar hitro obrne k osebnem interesu romarja. Če je cilj Međugorja posnemanje Krustusa, potem ni razloga za skrb.

Romanj v Medžugorje Sveti sedež nikoli ni prepovedal, tudi ni znano, da bi jih odsvetoval.
Vprašanje pokorščine? Tu gre za navezavo na t. i. hercegovski primer. Gre za napete odnose, vendar ne toliko na relaciji škof (mostarski) vs. frančiškani, pač pa tudi za karakter ljudi in zgodovino tega območja. Da, Hercegovci so precej konservativni po značaju, zelo visoko pa cenijo frančiškane, celo tako daleč so pripravljeni iti, da bi tudi fizično preprečili, če bi jih kdo želel odstraniti iz župnije. Takšna drža lahko tudi škoduje, ker ne upošteva pokorščine. Po drugi strani pa je potrebna tudi škofova modrost, da ko neko župnijo spravi direktno pod svojo oblast, da upošteva razmere. Denimo v Čapljini, kjer je župnijska cerkev posvečena - sv. Frančišku Asiškemu.
Je pa treba vedeti tudi, da so bili tisti frančiškani, ki so odrekli pokorščino škofu (le-ta ima oblast glede pastorale župnij na svojem teritoriju), izključeni iz frančiškanskega reda. Torej ne drži, kot pravijo nekateri, da hercegovska frančiškanska provinca daje potuho nepokorščini. Duhovnike iz njihovega reda posvečuje mostarski škof (večinoma).
Vedno pa je tako: kjer se dogaja neka velika milost, satan postavi kapelico poleg. In dela sranje. Zato ne preostane drugega kot ponižnost in razločevanje po Svetem Duhu. In kolikor mi je znano, tudi sedanji papež ni odklonil Medžugorja.

Cerkvena hirearhija je s tem odgovorom veliko več povedala o sebi, kot o Medjugorju. Kaj dajo na to izjavo tisti, ki so v globoki ljubezni, veri in zaupanju v Boga prišli v to Marijino mesto in tam ozdraveli, našli tolažbo, notranji mir in spet toliko njih, ki so doživeli notranja mistična doživetja. Ti ne potrebujejo nikogar več, ki bi za njih presojal. Kot je rekel Jezus:"Bog se ne razodeva velikim in mogočnikom, ampak malim".
Nobeno mnenje ne bo zaustavilo reke pravih vernikov, ki Cerkev gradijo v svojih srcih, kjer je pravi Božji tempelj, da bi še naprej romali v njihovo - naše Medjugorje.