Danes mineva natanko 20 let od najine poroke. Že nekaj dni so otroci skrivnostno šušljali in nato obmolknili, ko se je eden od naju približal. »Kaj neki se pripravlja?« Danes zjutraj pa je ob času, ko navadno vstajamo, že vse dišalo. V kuhinji je bila miza pripravljena za slavnostni zajtrk in midva sva tja odtavala še malce krmežljava. Posedli so naju, nama čestitali in objeli.

Milo se nama je storilo. Milo kot že večkrat na dvajsetletni skupni poti. Bili so vzponi in bili so padci, a kje jih ni? Tudi na avtocesti je kaka luknja ali vsaj kamen, ki ga tam ne bi smelo biti. Kakšen bi bil moj nasvet za zakon? Ja, ja, nehvaležno je dajati nasvete v času, ko jih najraje ignoriramo ali pa nalašč naredimo drugače od nasveta. Pa bom vseeno poskusil.

1. Za dober zakon se je treba potruditi! Brez nič, ni nič.
2. Na odnosu je treba delati! Če vanj nič ne vlagaš, boš težko žel rezultate.
3. V zakonu se stavek težko začne z besedico jaz. Če je vedno na prvem mestu le jaz, potem zaveza dveh pač ne deluje.

Midva vsako leto enkrat odideva na duhovne vaje, kjer cel konec tedna posvetiva iskanju rešitev za morebitne zakonske težave. Sva člana zakonske skupine, ki se dobiva enkrat mesečno in skupaj razmišlja o različnih aktualnih zakonskih temah. Poleg tega, si skušava vsaj enkrat mesečno vzeti čas za randi. Tako kot včasih, ko še nisva bila poročena. Skupaj greva v kino, na sprehod ali izlet. Sama brez otrok. To je čas za naju, za najin odnos. Vse skupaj daje rezultat.

Nekje je zapisano, da naj sonce ne zaide nad zakonskim prepirom. Midva sva se naučila, da se tihi dnevi ne obnesejo. Pogovoriti se je treba takoj. Le s pogovorom se zdravijo zakonski problemi. Saj ne rečem, da se kdaj ne pogovarjava tudi s povišanimi toni, ampak konec koncev se morajo težave rešiti s poljubom in ne z nasiljem … Tudi, če kdaj na rano natreseva soli, da peče, to na kocu vseeno pomaga k hitrejšemu celjenju.

Prepričan sem, da gre toliko zakonov danes narazen tudi zato, ker ne znamo sprejemati kompromisov in nekoliko potrpeti. V svetu, kjer se kar naprej poudarjajo pravice, kjer mora vsak »delati le na sebi«, za vsako ceno odkrivati lastne potenciale, kariero in konjičke, je res težko najti čas še za ženo in otroke. Koliko lažje se je vsem odkupiti z denarjem in dobrinami, s plačanimi urami klavirja ali plavanja, novim televizorjem in računalniškimi igricami, kot pa biti res z ženo in otroki. Ne rečem, da šport in druženje s kolegi nista potrebna. A če se postavi na tehtnico, kaj je bolj pomembno: rešiti družinski problem ali oditi na tedenski nogomet z druščino in obveznim pivom, odločitev za družino nikoli ne bi smela biti vprašljiva!

In še v nekaj sem prepričan: da se vse kar z ženo delava, odraža na otrocih. Nehote se nanje preslikuje naš življenje. So kot goba, ki vpija. Žal tako dobre, kot slabe stvari. Upam in prosim, da bi odšli v življenje dobro pripravljeni in vzgojeni za dobroto. Občutljivi tudi za potrebe drugih. V to me prepričuje in vzbuja optimizem tudi današnje jutro z okrašeno mizo v barvah najine poroke izpred dvajset let.

Zato na srečnih naslednjih 20 let!