V soboto 23. maja je bil Naš gost dramski in filmski igralec Ivo Ban, nekdanji direktor SNG Drama Ljubljana. Ban je prejemnik številnih nagrad, med drugim Borštnikovega prstana (1996), nagrade Prešernovega sklada (1983), Župančičeve nagrade (1986) … 19. maja je praznoval 66. rojstni dan. (roj. 1949 v Slovenj Gradcu).

Pogovor z gostom sem začel z vprašanjem z okrogle mize v Mariboru, ki jo je pripravila civilno družbena pobuda Resnica in sočutje v sodelovanju s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani in Radiem Ognjišče, kjer je Ivo Ban sodeloval v pogovoru na temo "Resnica, sočutje in sprava: očiščenje od osebnih in skupinskih travm." Svoj nagovor je takrat začel s citatom iz Antigone in jasno povedal, da ne gre toliko za vprašanje Antigone, kot gre za vprašanje Kreonta, kralja! »To da še nismo pokopali naših mrtvih je nacionalna sramota,« pravi Ban. Po njegovem mnenju ni nobenega racionalnega razloga, da te civilizacijske norme do zdaj še nismo opravili.

Pogovor se je nadaljeval ob temah povezanih z gledališčem. Ivo Ban je na prej omenjeni okrogli mizi v Mariboru izjavil tudi, da je gledališče morda najbolj „zaprta“ umetniška zvrst, kjer si ni mogoče zastaviti nekaterih vprašanj povezanih z našo preteklostjo. Omenil je tudi pomanjkanje  dramatikov, ki bi sploh pisali o temah naše polpreteklosti.

Sodobno gledališče sicer živi pod diktatom režiserjev. Le redko še lahko vidimo uprizorjeno delo, ki bi ga resnično lahko pripisali Sofoklesu, Cankarju, Shakespeareju, Molieru … Besedila so prirejena, zamenjana, scčrtana, dopolnjena … Ivo Ban sicer pravi, da so režiserji pri svojem delu avtonomni, vendar pa ne za vsako ceno. »Dramatik, ki je napisal neko gledališko delo, je vsako besedo stokrat premislil in prav je, da njegovo zamisel upoštevamo.«

Kljub nekaterim kritičnim besedam o gledališču pa smo v pogovoru v oddaji Naš gost izvedeli, da je Bana gledališče ves čas izpolnjevalo in da je v ljubljanski Drami, ki ji je ostal zvest vso kariero, dosegel ogromno. Med drugim je bil (in je še) najmlajši dobitnik Boršnikovega prstana, ki ga je dobil pri 47. letih. V nadaljevanju je povedal, kdaj se je odločil za gledališče in da je bila njegova druga izbira, če ne bi prišel na AGRFT, gradbeništvo. Zanimivo.

Prisluhnite