Včasih me kdo vpraša, koliko časa delam eno sliko. Kot bi bila, morda za ceno slike, pomembna količina porabljenega časa. Takrat navadno odgovorim, da slika nastaja sorazmerno dolgo. Najprej ustvarjalni proces sicer hitro steče, slika je skicirana, barve so položene, določeni detajli obdelani… potem pa slika čaka. Lahko mesec, lahko pol leta, lahko leto, da je dokončana. Takrat ji navadno ne manjka več veliko, le nekaj zaključnih potez. Lahko pa tudi za vedno izgine iz obličja zemlje.

Danes sem v ateljeju opravil tisti slajši del slikanja. Dokončal, ali bolje dopolnil sem štiri slike, ki so na to čakale že nekaj časa. Ena že od leta 2004. Zanimivo, da so bile to vse slike na leseni podlagi. Tri celo še iz cikla slikovnih ploskev, ki sem jih potegnil bodisi iz morja ali mi jih je iz starega hleva Matkove kmetije nad Jezerskim, prinesel kolega slikar Janez Medvešek.

Vesel sem bil predvsem tega, da mi je ateljejsko delo »steklo«. Slikarji imamo namreč problem, da pridemo do neke točke, ko je treba sliko nujno pustiti, da odživi dobo inkubacije, ko se na njej, navidezno nič ne dogaja. V slikarjevi notranjosti pa se, sicer na nezavedni ravni, veliko dogaja, meša se, kombinira, išče najboljša rešitev… Če slikarju uspe ta ritem sprejeti in naslednjič nadaljevati, kjer je ostal, je že na dobri poti. Pot pa, vsaj navidezno, vedno vodi naprej (čeprav včasih hodiš v krogu…), ampak o tem kdaj drugič!

Danes je ponovno močno snežilo. Začelo je že ponoči in zjutraj smo se zbudili v pravo zimsko idilo. Tudi v Ljubljani. Avtomobili, ki so se prebijali do službenih mest so bili dveh vrst. Eni zasneženi, drugi kopni. Tem zadnjim se je videlo, da ponoči stojijo na suhem. Pravzaprav je bilo takih vozil kar veliko, ali vsaj več kot onih drugih, na katerih se je še videl sneg minule noči. Pomislil sem, da imajo pri nas, tudi avtomobili večinoma svoje hiše.

Koliko brezdomcev se potika po svetu brez strehe nad glavo? Kaj bi dali za košček suhih tal pod seboj, v takem vremenu? Zadovoljni bi bili z veliko manj prostora, kot ga ima pri nas povprečen avto v garaži. Res velik je razkorak med bogatim svetom, kamor sodimo tudi mi in revnim svetom, kjer je suha glava ponoči razkošje…

Da bi znal to videti in opaziti, tudi s pogledom na človeka v stiski, tudi ti, ki to bereš!

Škofa, zdaj že mariborskega nadškofa Antona Stresa, poznam že dolgo. Spoznal sem ga preko ženine družine, kajti s tastom sta bila v Rogatcu nekoč sošolca. Znanca iz mladosti. Velikokrat so se kasneje obiskovali in Stres je mojemu svaku tudi krstni in birmanski boter. Spominjam se dolgih večernih pogovorov, še v prvih letih osamosvajanja in vedno pronicljivega razmišljanja, ki me je vedno prevzelo.

Ker je Stresa morje vedno privlačilo, se je zgodilo tudi, da ga je tast povabil na Olib, majhen dalmatinski otoček, s katerim smo še vedno povezani. Takrat, pisalo se je leto 1996 sta prišla na počitnice dva duhovnika lazarista, oba doktorja znanosti, Anton Stres in Ivan Štuhec. Oba s kupom knjig, ki sta jih potem v prostem času prebirala. Ker smo bili na počitnicah večinoma mladi, smo ju naprosili za mašo v naravi. Še danes se spominjam, kako smo prepevali sredi oljk…

Prijateljstvo je ostalo tudi po počitnicah. In leta 2000 nas je obiskal na praznovanju 1. rojstnega dne sina Jana. Takrat smo se ga že veselili kot škofa. Da pa je bil tudi on vesel naše družbe, pričuje spodnja fotografija.

Depresivno vreme v Ljubljani se je nadaljevalo in tako smo si šli baterije polnit tja, kjer je bilo vsaj nekaj sonca. Na obalo seveda. Res nas je sonce razveselilo, burja, ki je pihala, pa nam je hotela odpihniti kape z glav. Kljub vetru, se je pred nami zarisala lepa podoba slovenske obale. Zadnje čase odkrivamo »nove« ceste in poti. No, bolje bi bilo reči, tiste kamor turisti ne zaidemo tolikokrat.

Avto smo pustili pri Belvederu in se po grebenu peš odpravili do Strunjana in od tam naprej, skozi tunel v Portorož. Tam smo si privoščili kratko sedenje v lokalu in na radiu Capris, slišali novico o škofu Stresu in okrepitvah na mariborski nadškofiji.

Vračali smo se prav tako peš, po drugi, kolesarski poti od Strunjana do Izole. In na vrhu tik pod Belvederjem, odkrili tole ljubko cerkvico Loretske Marije, pred katero je še Marijino znamenje. Prav razveselili smo se je. Tako očem skrita, vendar lepo vzdrževana. Znamenje vere ljudi. Hvala, za ta novo odkriti drobni biser!

Ko sem pred letom in pol sklenil, da bom storil nekaj več za svoje zdravje, sem začel s tekom. Zdelo se mi je, da je to idealna oblika športnega udejstvovanja. Dela celo telo, nisi vezan na telovadnico ali igrišče in razen športnih copatov pravzaprav ne potrebuješ ničesar.

In potem se je začelo. Počasi. Nekje sem prebral članek, da je treba najprej teči minuto in potem dve minuti hoditi. Skratka telo je treba navaditi na spremembo. Prav telo je bilo tisto, ki se je najbolj upiralo. To kaže, da je »duh sicer voljan…«.

Po prvih nekaj tednih, ko sem predvsem izgubljal sapo, se je pojavila prva bolečina. Koleno. Ne bi si mislil, da je to mogoče. Ampak se nisem dal. Bolj kot me je bolelo bolj sem tekel. Predvsem zato, ker mi je oče povedal, da je imel enake težave, ko je bil v mojih letih. Diagnoza je bila obraba hrustanca. »Ampak nisem se mogel sprijazniti s tem in sem hodil peš še več«, mi je zaupal. In vse se je samo uredilo.

Natanko tako kot pri meni po mesecu dni. Potem sem imel kaka dva meseca mir. Ampak telo se ni dalo. Spremembe niso sprejemljive. Če ni bilo teka dvajset let, kako bo zdaj? In me je začel boleti kolk. Najprej malo, kot bi me opominjal, potem pa vse bolj in bolj. Mislil, sem da morda tečem narobe, preveč po prstih ali petah. Pa ni bilo to. Bil je le upor. Vendar močan. Takrat sem s tekom prekinil za skoraj mesec dni, ker sem imel občutek, da si škodujem.

In čeprav sem prenehal bolečina ni popustila. Enkrat sem imel dovolj vsega, obul sem se in oddirjal na Rožnik. Bolečine ni bilo več, kot bi jo odrezal. Dalj kot sem tekel, bolje je bilo. In tako je še danes. No skoraj. Oglašati se je začel gleženj… ampak vem kako moram ravnati!

Upor je treba vzeti resno, vendar ga premagati. Konec koncev je vse v glavi!