Škofa, zdaj že mariborskega nadškofa Antona Stresa, poznam že dolgo. Spoznal sem ga preko ženine družine, kajti s tastom sta bila v Rogatcu nekoč sošolca. Znanca iz mladosti. Velikokrat so se kasneje obiskovali in Stres je mojemu svaku tudi krstni in birmanski boter. Spominjam se dolgih večernih pogovorov, še v prvih letih osamosvajanja in vedno pronicljivega razmišljanja, ki me je vedno prevzelo.

Ker je Stresa morje vedno privlačilo, se je zgodilo tudi, da ga je tast povabil na Olib, majhen dalmatinski otoček, s katerim smo še vedno povezani. Takrat, pisalo se je leto 1996 sta prišla na počitnice dva duhovnika lazarista, oba doktorja znanosti, Anton Stres in Ivan Štuhec. Oba s kupom knjig, ki sta jih potem v prostem času prebirala. Ker smo bili na počitnicah večinoma mladi, smo ju naprosili za mašo v naravi. Še danes se spominjam, kako smo prepevali sredi oljk…

Prijateljstvo je ostalo tudi po počitnicah. In leta 2000 nas je obiskal na praznovanju 1. rojstnega dne sina Jana. Takrat smo se ga že veselili kot škofa. Da pa je bil tudi on vesel naše družbe, pričuje spodnja fotografija.