Ko sem pred letom in pol sklenil, da bom storil nekaj več za svoje zdravje, sem začel s tekom. Zdelo se mi je, da je to idealna oblika športnega udejstvovanja. Dela celo telo, nisi vezan na telovadnico ali igrišče in razen športnih copatov pravzaprav ne potrebuješ ničesar.

In potem se je začelo. Počasi. Nekje sem prebral članek, da je treba najprej teči minuto in potem dve minuti hoditi. Skratka telo je treba navaditi na spremembo. Prav telo je bilo tisto, ki se je najbolj upiralo. To kaže, da je »duh sicer voljan…«.

Po prvih nekaj tednih, ko sem predvsem izgubljal sapo, se je pojavila prva bolečina. Koleno. Ne bi si mislil, da je to mogoče. Ampak se nisem dal. Bolj kot me je bolelo bolj sem tekel. Predvsem zato, ker mi je oče povedal, da je imel enake težave, ko je bil v mojih letih. Diagnoza je bila obraba hrustanca. »Ampak nisem se mogel sprijazniti s tem in sem hodil peš še več«, mi je zaupal. In vse se je samo uredilo.

Natanko tako kot pri meni po mesecu dni. Potem sem imel kaka dva meseca mir. Ampak telo se ni dalo. Spremembe niso sprejemljive. Če ni bilo teka dvajset let, kako bo zdaj? In me je začel boleti kolk. Najprej malo, kot bi me opominjal, potem pa vse bolj in bolj. Mislil, sem da morda tečem narobe, preveč po prstih ali petah. Pa ni bilo to. Bil je le upor. Vendar močan. Takrat sem s tekom prekinil za skoraj mesec dni, ker sem imel občutek, da si škodujem.

In čeprav sem prenehal bolečina ni popustila. Enkrat sem imel dovolj vsega, obul sem se in oddirjal na Rožnik. Bolečine ni bilo več, kot bi jo odrezal. Dalj kot sem tekel, bolje je bilo. In tako je še danes. No skoraj. Oglašati se je začel gleženj… ampak vem kako moram ravnati!

Upor je treba vzeti resno, vendar ga premagati. Konec koncev je vse v glavi!