Če se še tako trudimo, se včasih zgodi, da ga polomimo. Kljub dobri volji in prizadevanju si moramo priznati, da nam ni uspelo. Celo ob iskrenemu prizadevanju... Kot bi bili sloni v trgovini s porcelanom. Najhuje je, če smo hoteli le najbolje, potem pa se stvari obrnejo v svoje nasprotje. Kot bi z rokami gradili, z zadnjico pa podirali.

Takrat se je treba ustaviti, pogledati v ogledalo in si odpustiti, ker nismo popolni. Naš trud, prizadevanje, nam mora biti takrat vsaj v majhno uteho.

Glasba ima posebno moč. Nagovarja drugače kot besede. Ustvarja razpoloženje, z ritmom lahko celo pospešuje srčni utrip. Voznik, ki v avtu zelo naglas posluša hitro ritmično glasbo, praviloma odreagira bolj agresivno, kot tisti, ki je ne. Ko smo žalostni, nas lahko glasba razvedri, ali pa našo žalost še stopnjuje. Spominjam se pogreba, kjer so se svojci »še kar dobro držali«. Sprejeli so končno dejstvo, da je pokojni zdaj odšel, da ga tam več ni, da so pred njimi le še njegovi zemeljski ostanki, ki čakajo da jih položijo tja, kjer že počivajo njegovi svojci. In potem je zadonela zadnja pesem. Vsi smo jo poznali. Bila je ljudska, otožna pesem, ki je vsem orosila oči. Vsak je v njej lahko prepoznal pokojnika in svojce. Razlegel se je jok, solze so tekle same od sebe, tudi tistim, ki so prišli iz vljudnosti. Tako deluje glasba. Na čustva.

Tudi v cerkvi glasba ustvarja razpoloženje. Zato so postne melodije drugačne od božičnih in velikonočne od adventnih. Vse pa so v službi slavljenja. Zato rad slišim, da pevci pojejo iz prepričanja in veselja in ne iz obveze ali navade. To pa je zgodaj zjutraj lahko prava postna pokora…

Ko se pri nas že sončijo prvi zvončki, ljudje obrezujejo drevje in trto, nekateri sadijo paradižnikova in druga semena, je višje v gorah, še trda zima. Le dolžina dneva opominja, da prihaja pomlad. A je še zelo neodločna. Temperature ponoči padejo pod -10, na vrhovih še nižje. In če zapiha veter… brr, je hladno. Vendar pa ima zimska pokrajina svoj čar. Tako bela in nedolžna je. Vidiš lahko mesto, kjer človeška noga to zimo še ni stopila.

Nekaj takega smo doživljali v zadnjih dneh. Belo opojnost, ki napolni dušo, da zapoje v sebi. Življenje, ki teče drugače kot običajno. Tukaj sta dva vtisa iz popotnega foto dnevnika. Prvi prikazuje cerkvico sredi gore, znamenje da tukaj živijo verni ljudje. Druga pa kaže široko planoto, obdano z vrhovi in drevesi, na kateri se ti odpočijejo celo oči.

Vsake toliko časa nastopijo,… zelo se jih veselimo,… odmislimo vse kar nas teži,… smo bolj za druge,… pokažemo se v drugačni luči,… zadihamo s polnimi pljuči,… napolnimo duhovne baterije,… Vse to so počitnice. Hvala za te milostne dneve, ki jih lahko posvetimo družini.

Za tale zapis sem s spomini odšel nazaj v leto 1999. Mineva namreč 10 let od trenutka, ko sem se, po večletni pavzi, spet vrnil na smuči. Bilo je v Avstriji. Na začetku se je zdelo, da je kot eksperiment, ki je obsojen na propad. Od strica sem si sposodil smučarsko opremo… Legendarne Elanov smuči RC. Tast se je trudil malo z mano, malo pa z malo Katarino (takrat staro nekaj več kot dve leti). Živeli smo v pravljični koči na smučišču, ki jo je lastnik sam, kot spreten mizar, iz hleva spremenil v počitniško hiško. Skratka vse je bilo tako skupaj, da si se v belo opojnost lahko zaljubil. In jaz sem se.

Toliko za zdaj. Se slišimo (beremo) prihodnji teden!

Zadnji dnevi minevajo v napenjanju mišic med politiko Slovenije in Hrvaške. Kot nekakšen namizni tenis. Vsaka akcija doseže reakcijo, grožnje z referendumom nas postavljajo tja, kjer ne želimo biti. Zdi se mi, se ta zgodba tako ne more in ne sme končati. Slovenci in Hrvati smo tradicionalno povezani. Oboji imamo enake vrednote, v zgodovini smo si v časih stiske vedno pomagali. Zato bi morali vse morebitne spore reševati v luči dobrososedskih odnosov. Mislim, da je do zdaj že vsem postalo jasno, da iz te godlje, na tak način kot se kuha, ne moremo priti vsi siti. Rešitev kakršna koli že bo, ne bo ne v našo, niti v Hrvaško korist. Vsak se bo moral umakniti korak nazaj in sprejeti kompromis. In ta ne bo po godu nobenemu…

V času, ko meje padajo, ko spoznavamo kako elegantno je po Evropi potovati brez potnih dokumentov, plačevati z enakim denarjem, je na tak način, razpravljati o meji, nesmiselno. Politika mora delovati v korist ljudi, jim olajšati življenje, ne pa sejati zdrahe in slabo voljo. Zato podpiram vsako idejo, ki bo vprašanje meje (ki bi moralo biti rešeno že davno), rešila na miroljuben način. Pred časom, se spominjam pobude, da bi se v reševanje tega problema vključila vatikanska diplomacija. Ampak zaradi predsodkov je pobuda propadla še preden je bila dobro izgovorjena, pa čeprav jo je izrekel sicer liberalni diplomat (Kunič).