Ko se pri nas že sončijo prvi zvončki, ljudje obrezujejo drevje in trto, nekateri sadijo paradižnikova in druga semena, je višje v gorah, še trda zima. Le dolžina dneva opominja, da prihaja pomlad. A je še zelo neodločna. Temperature ponoči padejo pod -10, na vrhovih še nižje. In če zapiha veter… brr, je hladno. Vendar pa ima zimska pokrajina svoj čar. Tako bela in nedolžna je. Vidiš lahko mesto, kjer človeška noga to zimo še ni stopila.

Nekaj takega smo doživljali v zadnjih dneh. Belo opojnost, ki napolni dušo, da zapoje v sebi. Življenje, ki teče drugače kot običajno. Tukaj sta dva vtisa iz popotnega foto dnevnika. Prvi prikazuje cerkvico sredi gore, znamenje da tukaj živijo verni ljudje. Druga pa kaže široko planoto, obdano z vrhovi in drevesi, na kateri se ti odpočijejo celo oči.