Glasba ima posebno moč. Nagovarja drugače kot besede. Ustvarja razpoloženje, z ritmom lahko celo pospešuje srčni utrip. Voznik, ki v avtu zelo naglas posluša hitro ritmično glasbo, praviloma odreagira bolj agresivno, kot tisti, ki je ne. Ko smo žalostni, nas lahko glasba razvedri, ali pa našo žalost še stopnjuje. Spominjam se pogreba, kjer so se svojci »še kar dobro držali«. Sprejeli so končno dejstvo, da je pokojni zdaj odšel, da ga tam več ni, da so pred njimi le še njegovi zemeljski ostanki, ki čakajo da jih položijo tja, kjer že počivajo njegovi svojci. In potem je zadonela zadnja pesem. Vsi smo jo poznali. Bila je ljudska, otožna pesem, ki je vsem orosila oči. Vsak je v njej lahko prepoznal pokojnika in svojce. Razlegel se je jok, solze so tekle same od sebe, tudi tistim, ki so prišli iz vljudnosti. Tako deluje glasba. Na čustva.

Tudi v cerkvi glasba ustvarja razpoloženje. Zato so postne melodije drugačne od božičnih in velikonočne od adventnih. Vse pa so v službi slavljenja. Zato rad slišim, da pevci pojejo iz prepričanja in veselja in ne iz obveze ali navade. To pa je zgodaj zjutraj lahko prava postna pokora…